I.

Lepo prebivališče bil si je vstvaril gospod Mirodolski. Ne da bi bila hiša bog vé kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem. In res, kedór je hodil tod pred kakimi petémi leti, videl je na istem mestu navadno kmečko hišo, samo malo prostornejo, rekel bi, oblastnejo mimo druzih po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila oko mimo gredočega popotnika.

Kmetje okoličani so sicer zmajávali modre glave ne čisto brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski mnogo predrago kupil hišo in zemljišče. Res, ko bi bil hotel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega kmeta, lahko bi bil odbil mnogo od kupa. A ták ni bil gospod Mirodolski. Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dolgove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje, kjer mu želimo, da srečno živí in dobro gospodari.

Z malimi troški, po mislih novega posestnika, a mnogo preobilimi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v kratkem času tako izpremenjena, da je bila videti čisto druga. Malo kedó je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti podobnem potu, za streljaj od hiše, da bi ne bil postal, ter z veseljem ogledoval prijaznega poslopja. Vendar prenaredba ni bila posebno velika: štiri okna pri tléh, dve pod streho kakor prej — a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako praznično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega gospodarja, možá, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje. Vse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel jemlje, kar so nesnage delale lastavice pod streho, zlasti mladi rod v gnjezdu, ki še ne vé, kaj je spodobno. Rad jih je terpel gostoljubni gospod, da-si so pogosto po letu malo prezgodaj budile ga iz kratkega spanja.

Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega zidovja; štiri krepke vinske terte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežáj, svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti od spodaj, le malo tu pa tam bliščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, da bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospodarjeva roka.

Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski; a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki z blaženim svojim sadom razveseljuje serce človeško, toliko hvaljena, toliko prepevana vinska terta ni iméla tukaj svojega dóma. Ni čudo torej, da so bile té štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skerbel je zanje kakor včasi oče ne skerbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodévale so svojemu gospodarju obilo in, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; terdil je vsaj, da nikoli nikjeri na svetu ni mu šlo tako v slást nobeno grozdje, ne vipavsko, ne ogersko in celo ne sloveče grozdje meransko. In to mu bode rad verjél, kedór je tako srečen, da iz lastne izkušnje vé, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji. Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki, to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepopačenem kmečkem serci.

A to ni še vse! Više namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri černe steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z drazimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho doli v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico, — kar je posebno imenitno — ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknenostjo srebal blage kaplje, ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani, vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smémo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tém pridelku našega prijatelja, gospoda Mirodolskega, šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samó, da ni izvirala od kakega nehvaležnega gosta. Dajali so mu čudne, razžaljive priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega človeka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore kedaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili žalili dobrega moža.

Vert pred hišo bil je zagrajen sè živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lesici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini.

Na eni strani verta bile so gredice z navadno zelenjavo, kakoršne je potreba pri hiši, obrobljene z versto prostih cvetic, kakoršnih je videti na vsakem kmečkem vrtu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega življenja krajšala pohlepna človeška roka.

Pred hišo in na drugi strani hiše bilo je samo sadnje drevje. Če so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, včasi posmehovali njegovemu vinárstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vertu mirodolskega gospoda. Noben gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi in sladkimi jabelki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu „tepežkat“. Češnje njegove, same cepljenke, bile so perve zrele, breskev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti. Ni čudo! Bilo je samo mlado, krepko drevje, — pervi je on v tem kraji presajal odrasla drevesa. — Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosénice na peresu, ne hrošča za lubom.

Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rézal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vert gospoda Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogovrstnih tičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez tičjega gnjezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo. Dobro so vedele nedolžne živalice, da tu se ni jim bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skerbno gospodarjevo oko. Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatjé, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno terpel, če tudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna druhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdélo se mu je nepošteno in morebiti tudi — nepotrebno.

Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara-Mustafa po imenu, in vendar so imeli tiči mir pred njim. Nerad je gospod Mirodolski govoril o tem čudeži. Kader je prišla govorica na to, dajal ni nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej nevslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni veršila tako gladko, kakor je bilo želeti. A pustimo take neprijetne preiskave; veselímo se z našim prijateljem, da se mu je posrečilo, s katerimi koli pripomočki, ukrotiti in premagati hudobno nagnenje mačkovo. Pristavimo tudi tó, da se ni uresničilo, kar so prerokovali neki černogledi proroki, ki nimajo prave vere v stanovitno izpreobernenje grešnikovo, da se namreč s časom povrne prirojeno hudobno poželenje; naj imá gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi, zadnjič pojde vendar le za svojo najljubšo hrano, za tiči in zlasti mladiči v gnezdu. Mačkovo poboljšanje bilo je korenito in stanovitno.

To se je videlo zlasti po zimi. Gospod Mirodolski namreč je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati prijatelji o veselem poletju, povračati jim o hudem zimskem času. Po leti bili so mu tiči pomagači, po zimi ljubi gosti. Kader je bilo vse sè snegom krito, ko je žival po gozdu zmerzovala in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje in prenočišče pod streho. Posipal jim je z milodarno roko vsakoverstnega živeža, katerega je bil jeséni nabral po gozdu. Brez strahu hodila je zobat krotka druhal, kader se ji je poljubilo in vsaka živalica je dobivala, kar je ugajalo njenemu kljunu. — Kosi, brinovke, sternadi; penice, tašice, tresorepke: berlezi, ščinkovci, senice, vse zmešano, vse vprek uživalo je v lepi zložnosti darove blazega možá. Poštêni maček, Kara-Mustafa, jih je pa mirno gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem, kakor bi to moralo biti tako. Nobenemu tiču ni prišlo na misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živali! Ni imel torej gospod Mirodolski pravice, ponosen biti in zadovoljen s tiči, z mačkom in sè sábo? Z veseljem je gledal, kako se tiči čutijo čisto domače; terdil je celó, kar ni nemogoče, da je mnogokateri v jeseni čisto pozabil seliti se sè svojimi verstniki v daljne južne dežele; zakaj neki? hrane dovolj je imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.

Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega bilo je serčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje, svojega življenja veselo. A rad, nad vse rad je imel tiče. Saj mora res biti terdovraten grešnik, kdor ne ljubi teh nedolžnih, veselih živalic. Zdaj, se ve da, ko je imel svoje domovje na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih, kakor nekdaj, v tesni ječi zapertih; zdaj, ko je bil ves vert njegov velik tičnik. To je pa vendar delal, pravijo, da je spomladi hodil po gozdih in tičev iskal. Mnogokatero gnezdo z mladimi prinesel je domu, ter položil ga na pripraven kraj, in stari so hodili, s konca res plašni, a vedno pogumneji, ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vertu. In tako so ostajali mladiči sè starimi vred pri hiši.

Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja. Pervi se je na njegovem vertu oglašal ščinkovec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mertvo. Kosovo petje se je razlegalo po leti z njegovega vrta daleč okrog po vsej dolini.

Poleg poštenega mačka bil je pri hiši Perun, zvesti hišni čuvaj po noči, po dnevu gospodarju tovariš.

Tujcev Perun ni imel posebno v čislu, zlasti ako so se mu videli sumni ali po obleki ali po vedenji. Ni bilo varno bližati se dvoru posebno po noči; velik je bil Perun in krepak in imel je ostre zobe. A s komur je enkrat prijaznega videl gospodarja, njemu se ni bilo bati Peruna. Z otroci je bil krotak in poterpežljiv kakor jagnje in s Karo Mustafo živel je v terdern prijateljstvu.

Še z eno, imenitno osebo nam je seznaniti in, upamo, tudi sprijazniti čestitega bralca. Imeniten je bil v resnici Kokodín, videti vsaj je bilo, da se sam sebi vidi silno imeniten; nobeden v okolici ni tako veličastno visoko po konci nasil žarečega, plamenu podobnega grebena, nobeden se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami — strah vsem sosednim petelinom; in kako modro sta mu visela dolga podbradka, tako ponosno ne nosi nobena gospá koralnih uhanov; sè svojim ostrim, serditim pogledom imel je v strahu vse dvorišče; enkrat zakokotati, z glavo zmajati bilo je dovolj — vse mu je bilo pokorno. Gorjé pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin userdil nad njim ter jezno ob tla brusiti jel zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Kara Mustafa, katerega ni mogel nič kaj terpeti, ni mu hodil rad pred obličje, in Perun sam se ga je ogibal, kjer je mogel; še celo gospodarju, kadar sta se srečala, ni šel s poti, skoraj vselej moral se je ogniti gospodar, kar je rad storil dobri gospod. Vedel se je oblastno, kakor da je njegovo vse to lepo domovje; tako moško, tako visoko prizdigovaje nogé, ni stopal sam gospod Mirodolski! Pervi se je zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po tihi dolini. On je znamenje dajal, za njim so se oglašali drugi po versti, vsak po svoji moči. Po pravici torej bil je znan Kokodin po vsej dolini okrog in radi so ga ljudje vpletali v govor. Pogosto se je čulo: Zgodenj je, ali glasán je, ali pa tudi: stopa, kakor mirodolski petelin.

Ako nam se je samo nekoliko posrečilo seznaniti prijaznega bralca z gospodom Mirodolskim, ugane sam lahko, in ni nam treba obširno poročati, da je imel naš prijatelj poleg imenovanih živali dvé lepi kravici v hlevu, v posebnem oddelku iskrega konjiča in ulnjak na vertu.

Lepi so kraji z visokimi gorami, bistrimi jezeri in germečimi slapovi, daleč slujejo po svetu okrog in njih lepote glas vabi nebrojno število srečnih ljudi v njihovo krilo. S takimi lepotami ní se mogel ponašati kraj, kjer si je bil postavil šator gospod Mirodolski. Dolinica ne preširoka; griči ob stranéh, višji in nižji, z njivami po čez prepasani, po njih verhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami na pol skritimi med sadnjim drevjem; v dolu polja, travniki, pa bistra voda po sredi tekoča — to ni nič posebnega; ali imel je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kedor se je umeknil v njegovo krilo iz mestnega hrupa in nemira, in po pravici se je imenoval „Tihi dol“. Tu se ní bilo bati gospodu Mirodolskemu onih pustih ljudí, ki se z dolzega časa, „belega kruha pijani“ zapustivši mesta s pomladi razsipajo po deželi, one nesrečne nadloge, ki tako lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu.

Gospoda Mirodolskega domovje bilo je na severni strani Tihega dola v stranski dolínici; srednje visoke gore s temnim smerečjem obraščene branile so jo merzlih severnih sap: proti jugu odperta, dajala je lep razgled po vsej prijazni dolini. Ob stranéh bili so prijetno namešani gozdi — bukve, gabri, breze, mecesni, z gostim germovjem pod sabo, ki daje mnogoverstnim tičem zavetja in hrane.

Hiša je stala ob kraji goré, tam kjer se je začenjala polagoma dvigati iz ravnine. Mimo hiše po sredi verta tekal je po belem kamenjči bister studenec, zlivajoč se po kratkem a prijetnem toku v „véliko vodó“. Lep kos gozda ob stranéh bil je imovina gospoda Mirodolskega, polje do velike vode vse njegovo! Srečni gospod Mirodolski!

Predno je prišel gospod Mirodolski v té kraje, dolinica, zdaj njegova, ní imela posebnega imena. On jo je kerstil, dal ji je lepo ime: „Mirni dol!“ Hitro se je bilo med ljudstvom ukoreninilo to prijazno in tako primerno ime; in ne samo to! dali so celo po domovji ime posestniku: imenovali so ga, morebiti ne vedóč mu pravega imena, sploh samo mirodolskega gospoda; in tudi mi, dasi mu vemo pravo ime, zvali ga bodemo vedno samo gospoda Mirodolskega. Dasi tako radi vstrežemo — ta je perva naša zapoved — čestitemu bralcu, in kako še le ljubeznjivi bralki! — pravega imena našega prijatelja od nas vendar ne zvedó — zakaj? še tega jim ne povemo; morebiti za to, ker gospod še živí in ker bi mu bilo neljubo, ako ga motimo v srečnem njegovem zavetji, morebiti nam kaj drugega brani, kedo vé?

Za to pa, upamo, ne bodo brali z manjšo pozornostjo, z manjšim veseljem te povesti; da bi jo le brali s toliko radostjo, s kolikoršno jo mi pripovedujemo, da bi se jim sčasom tako priljubil, kakor nam, gospod Mirodolski; da bi ga prijazno spremljali v veselih in žalostnih urah, katere mu je tudi prinesel življenja večér.

Če jim pa tudi zamolčimo pravo ime — to pa skoraj zvedó, samo nekoliko poterpljenja, kedó je bil in kaj je bil gospod Mirodolski.

Kaj je sreča človeška? — Vsak hrepení po njej, vsak leta za njo; vsak je išče v drugi podobi; ta si nabira blaga, ta hlepi po časti in slavi. Več ko je dosegel, bolj mu rase poželenje — neugasna žeja! Delo in trud, nepôkoj in skerb ne dajô mu oddihljaja, časa, da bi vžival, kar je pridobil. Ta meni izvoliti boljši del; kakor od cveta do cveta lahkokrili metulj, leta od veselja do veselja, da mu moči oslabé, da se mu slednjič pristudi veselje, da toži na zadnje s kraljevim pevcem: Vse prazno, vse ničevo!

Ni-li zares dano človeku srečnemu biti? — ne vse življenje — vživati samo nekoliko kratkih srečnih trenotkov, ko se je nagnilo življenje, ko se mu solnce bliža zatonu? Naj bode viharen dan — človek je na svetu, da se bori in terpí — ali ne smé želeti vsaj mirnega, srečnega večera?

Redka cvetica je sreča v tej „solzni dolini“; išče je vsak: najde jo malokedó. — Krivo podobo si ljudjé delajo o njej; večina je išče po visokih gorah: misli si jo kakor ponosno visoko rastlino, ki z gorečimi bojami vabi že od daleč potnikovo oko, ki mu mami duh z močno vonjavo. A podobna je pobožni vijolici, ki skromno cvete in diši v tihem germu skrita. Iščejo je povsod, a ona cvete samo v blagem človeškem serci.

Blago torej bodi tvoje serce in sreča bo tvoja? O da bi bilo zares vedno tako, da bi samo blago sercé že srečnega delalo človeka! A kaže nam življenje, da človek z najblažjim sercem more biti, in je tudi tolikokrat, tako nesrečen! A to je gotovo, da prave sreče ni brez dobrega serca.

Dobro serce je imel gospod Mirodolski in mirno vest, ki mu ni nič hudega očitala. Ali to ní še sreča!

Dokler je človek še mlad in krepák, dokler mu vre po žilah gorka kri — „veselo mu tiči pojo“, ves svet je njegov; kamor položi trudno glavo, tam je domá, vse mu je prijazno, vse mu vrata odpira in serce. A pridejo leta, siví se mu glava, pešajo moči, — tedaj se mu zbuja v serci neznano prej hrepenenje po miru in pokoji, po tihem kotu, kjer bi preživel, kar mu je ostalo dní. Košček svoje zemlje si želi, mirno streho, svoje ognjišče pod njo, in okolo ognjišča — o hudó je človeku, zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči! Ljube mehke ročice naj mu jih zatisnejo, sladke otročje roké!

Ko je bival modri Solon za gosta pri mogočnem kralji lidijskem, katerega bogastvo je dandanašnji v prigovoru, razkaže mu nekega dné kralj vse svoje neizmerne zaklade; po tem ga vpraša, kedo se mu vidi najsrečneji na svetu. Modri Atenjan imenuje mu neznano imé, imé Tela, skromnega Atenjana: in zakaj? „Imel je Tel Atenjan lepe in pridne otroke, in njegovi otroci so imeli otroke, in vse je videl žive in zdrave.“

Oj srečen gospod Mirodolski! Zmeren v mladosti, delaven v krepkih letih, vživaš zdaj mir in pokoj na stare dni. Na svoji zemlji bivaš, pod svojo streho, in tvoj je najlepši dar nebeški: življenje ti lepšati dve hčerki, dve ljubi, pridni, lepi hčerki. Katero imaš rajši? sam ne veš, to pa veš, da bi nobene ne dal za vse zaklade sveta. —

Navada je pisateljem, da vestno, natanko popisujejo osebo, s katero seznanjajo svojega bralca — lase in oči, lice in život, hojo in obleko. Mi ne bodemo popisovali hčer gospoda Mirodolskega. Glasovita je bila lepota Helene, za katero je storilo smert toliko slavnih junakov v kervavi vojski; z eno besedo je ne popisuje Homer; samo to nam poroča vestni poročevalec: Ko so jo videli stari junaki trojanski, šepetali so si na uho: Vredna je kervave vojské! Tako poročamo tudi mi, kaj so govorili ljudjé o hčerkah gospoda Mirodolskega: „Zora je kakor mati božja v velikem — in Breda, kakor sv. Marjeta v stranskem oltarji.“ Ko ste šli v nedeljo praznično opravljeni sè svojim očetom v cerkev, stali so ljudje, ženske in moški, ter zamakneni gledali nebeški podobi, toliko da niso pripogibali kolen pred njima. —

In mati? — Razširjena je bila vera pri starih Gerkih, da prevelika človeška sreča zbuja zavist bogovom. Kedor se je torej presrečnega čutil, daroval jim je prostovoljno, kar je imel najljubšega na svetu. Ako bi bil tudi imel gospod Mirodolski to žalostno vero, ni se mu bilo bati. Daroval je bil, dasi ne prostovoljno, kar mu je bilo najljubše na svetu. Zvesta mu družica v viharnem življenji, máti njegovih otrok, s katero je upal preživeti v mirni sreči, v obljubljeni deželi poslednje svoje dni, ní mu izpolnila zadnje želje! — Kmalo potem, ko je stopil v pokoj ter preselil se v te kraje, zapustila ga je, preselila se v pravo obljubljeno deželo, deželo večnega mirú. Kedor je videl v tem žalostnem času nesrečnega moža, ne bil bi mislil, da si kedaj opomore. Vendar — čas ima zdravilo najhujšim ranam in človek ne veruje sam, koliko mu je moči terpeti. In — to je bilo pač najboljše zdravilo — saj ní bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetóči hčerki v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile njene oči, ozerl se je v Zoro ali Bredo, katera je bila ravno poleg njega; obé ste bili podoba svoje matere. Ni čuda torej, da je tako ljubil svoji hčeri; ljubezen do žene združila se mu je z ljubéznijo do otrok. Zapustila je bila blaga žena svoje ljube, vendar niso bili zapuščeni; bivala je nevidna med njimi; njen duh, njen blagoslov je plaval vedno nad ljubo družinico, nad vsem prijaznim domovjem. Resnične so besede pesnikove:

Kraj, koder dober, blag je človek hodil. Ostane posvečen na večne čase!

II.

Po poludne je bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo solnce z jasnega neba: vendar vse živo je bilo po Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih. Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih. Vse je bilo veselo; dobra je bila letina, vsega obilo!

Na nizkem griči ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma. Njej ní bilo treba truditi se v vročini na polji. Majhna je bila njena lastnina: hišica, košček verta, dvé njivici, to je kmalo obdelano in preskerbljeno. Vendar vesela je ženica, kakor téžko kedó po vsem Tihem dolu. Svojega sina pričakuje in kakega sina! S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka. Poročil ji je, da pride; povedal ní na tanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pričakuje. O ti blaženo materino sercé! S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega vstvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve. Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška serca; ti si življenja vir, ki ne usahne. S tiho radostjo te gledajo — lepše prikazni ne vidijo na zemlji — izveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! —

Po poludne je bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo solnce z jasnega neba: vendar vse živo je bilo po Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih. Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih. Vse je bilo veselo; dobra je bila letina, vsega obilo!

Na nizkem griči ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma. Njej ní bilo treba truditi se v vročini na polji. Majhna je bila njena lastnina: hišica, košček verta, dvé njivici, to je kmalo obdelano in preskerbljeno. Vendar vesela je ženica, kakor téžko kedó po vsem Tihem dolu. Svojega sina pričakuje in kakega sina! S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka. Poročil ji je, da pride; povedal ní na tanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pričakuje. O ti blaženo materino sercé! S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega vstvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve. Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška serca; ti si življenja vir, ki ne usahne. S tiho radostjo te gledajo — lepše prikazni ne vidijo na zemlji — izveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! —

Svojega sina pričakuje mati, ki ga ni videla že tako dolgo. Koliko se je trudila, koliko je terpela v svojem življenji; zdaj bode konec truda in terpljenja. Mirno, brez skerbí bo živela v svojih starih letih na njegovi strani, saj jo ima tako rad, česti jo pred vsem svetom, priprosto kmečko ženico, da si je tako učen, imeniten gospod, kateremu se vse odkriva; bolj ne more rad imeti in čestiti sin svoje matere, če je še tako lepa in bogata gospa!

Vse je že lepo omito in posnaženo po hiši, vse v najlepšem redu; vendar skerbno materino oko vedno zapazi še kaj, kar ní na svojem mestu. Kolikokrat je že obrisala svete podobe na steni in razpelo v kotu, vendar je že zopet vse oprašeno. Velika javorova miza v kotu ne zdi se ji še dovolj bela, da si jo je tako skerbno odergnila z drobnim peskom, in ón-le stolček tudi še prav ne stoji. Tako se kreta in suče srečna ženica, pesiček jo pa gleda; pametna žival je, dobro vé, kaj se verši, kogá pričakuje mati; kako bi ne vedel, tolikrat mu je že povedala ženica, saj nima nikoga, da bi z njim govorila o svoji sreči. In on vse umé, to se vidi, zvesto spremlja sè svojimi bistrimi, umnimi očmi vse njeno delovanje, vesel je z njo, samo da ji pomagati ne more. Ali kaj je to?

Kakor blisek šine skozi odperte duri čez vežo na vert! Mati ve kaj je to! Urno naproti! Ko ga zagleda pred hišo, obstoji, kolena se ji šibé! Gledata se mati in sin, molčé; človeški govor nima besede, da bi povedala, kaj čutita mati in sin, ki se ljubita, ki se vidita zopet po dolgi ločitvi. Molče si podasta roké; rada bi govorila srečna ženica, a jok ji gerlo zapira, in tudi sinu udereti se debeli solzi po moških licih. Molčé gresta v hišo.

„Kako nenadoma si prišel, prav prestrašila sem se te! Truden boš in žejen, vročina je huda in daleč od terga do nas. Sédi in odpočij se; precej bom tukaj.“

Predno je sin prav utegnil ozreti se po sobi ter videti, kako je vse snažno in lepo, že stoji na mizi pred njim skleda sesédenega mleka in dva debela kosa kruha, belega in černega.

„Če ga še rad ješ? Nekedaj si ga rajši imel, kakor ne vem kaj.“

„O, rad, rad, mati! Bolj bi mi ne bili mogli vstreči; pravo poželenje sem imel po njem; ali takega pa tudi človek ne dobi na svetu, kakor pri vas, mati! Prav v slast mi pojde.“

„Pa černega kruha si vselej hotel imeti zraven, ali naj ti ga zadrobim? Ali, če hočeš rajši, pa belega! Dejala sem: Iz mesta pride, tam ljudjé samo bel kruh jedó, tudi belega mora imeti, — kakor hočeš.“

„Čemega, černega, mati, v mleko: jaz se nisem izpremenil; kar sem nekedaj rad imel, imam rad tudi zdaj. A tudi belega se ne bodem branil, po mleku: jedel sem mnoge matere kruh, a takega ne zna peči nobena ženska na svetu, kakor vi, máti!“

„Začni nu, da se ne ugreje.“

„Že jem, mati! Kaj pa Breza, kako se ima?“

„Dobro! Pridna kravica; rada jé in mléka zmerom dovolj, do ostanka; pa telička imamo, tega nisi še videl; lep junček je.“

„Tega moram pa iti precej pogledat.“

„Malo vendar še poterpi; toliko imam s tabo govoriti.“

„Jaz tudi z vami, mati! Veseli bodite, mati, zdaj je vse terpljenje pri kraji. Službo imam, dobro službo v mestu; in vi pojdete z mano. Nič dela, nič skerbi; jeli boste, kar se vam bo ljubilo, posedavali in poležavali, molili in v cerkev hodili. Nobeni gospé v mesti ne smé se boljše goditi.“

„Torej za učenika boš v latinskih šolah, latinsko boš učil, kakor so mi pravili.“

„Latinsko in gerško, mati, in druge čudne reči!“

„Tu je treba veliko učenosti; gospod profesor v latinskih šolah, to ní tako, kakor naš gospod učitelj v tergu: tam se učé za duhovne, jeli.“

„Za duhovne, za zdravnike, doktorje in druge učene možé.“

„Koliko si moral, sirota, učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega stanú. Veš, zdaj ti lahko povem; moja skrivna želja je bila pač, da bi te videla kedaj pred oltarjem; nič ne dé, tudi ta stan, ki si ga izvolil, je lep stan: tudi v njem se lahko bogú služi; bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako dober otrok. O da ní mogel Martin doživeti té sreče, zaslužil bi jo bil; bil je dober mož. Naj bo, kakor je božja volja; kar bog stori, vse je prav storjeno; gori je pri očetu in veseli se tudi tam najine sreče.“

„Kako se vam je godilo, mati, kar se nisva videla? Kaj gospod Mirodolski? Ali vas je obiskaval?“

„Kader utegne, pride pogledat gori; o to ti je blaga duša: kako prijazen je z mano, kako skerbi zame; brat ne more lepše ravnati sè svojo sestro; rada bi mu šla v časi kaj pomagat pri hiši, ali ne terpí, da bi se prijela kakega dela. In hčerki — skoraj vsak dan prideti k nam. Lepo jih je videti, kako se obračati in sučeti po vertu, po hiši in po hlevu; kako veselje imati s kravico in s têlkom! O ti ljuba, nedolžna, srečna mladost! Zmerom smo govorili o tebi; kako se ti godí, kaj delaš, kedaj prideš domú. To je bilo veselje, kader je prišlo kako pismo ; po dvakrat, trikat bilo je vselej prebrano. Veš, moj sin, kaj me je najbolj veselilo? — Ko si se vernil čez toliko časa zopet v svoj domači kraj, kam je bila perva tvoja pot? Jeli, da nisi bil še pri Mirodolskih?“

„Ne, mati!“

„Vidiš, saj sem vedela, k meni si naj prej prišel, pod nizko slamnato streho, k svoji stari materi; ne k nevesti svoji, lepi, ljubi nevesti, ki te tako rada ima, in ti jo imaš rad, saj je prav, tako je božja volja. Bog je resničen in pravičen, zvesto izpolnjuje svoje obljube. Spoštuj očeta in mater, govori zapoved, da bodeš dolgo živel in da se ti bode dobro godilo na zemlji. Tebi se bo dobro godilo, moj sin! Glej, káko nevesto ti je bog podaril? Pridno, dobro, imenitno nevesto. In lepa je tudi, lepa res kakor zora! Zora — ime res ní nič prav kerščansko; ali vse ne moreje biti Urše, Neže in Barbe! Gosposki ljudjé morajo imeti gosposka imena. Zora — lepo ime je, in zdi se človeku, kakor da bi ne mogla imeti druzega imena. Srečen si moj sin, da boš imel táko ženo. To je pa tudi res, kakor je pridna in lepa, goršega moža si ne more v želeti.“

„Dá, mati, srečen sem. Še to jesen, upam, bode vse gotovo: potem se preselimo v mesto, in lepo življenje bomo imeli, če bo božja volja. Ona bo moja žena, ali vi boste moja mati in mati je vedno in povsod perva! Dobra je Zora, spoštovala vas bo in rada imela, kakor hči svojo mater. Vi boste gospodinjili, kakor in kjer se vam bode ljubilo.“

„O!“ zavpije tu ženica, ki je bila ravno pogledala skozi odperto okence; „saj sem vedela, kaj bo! Tam-le gresti; hitro naproti!“

Nekoliko trenotkov — in združenih je bilo četvero srečnih ljudi. Umeknimo se, radoglede oči naj jim ne motijo tihe sreče!

III.

Lep večer je bil na Mirodolskem domu. Na vertu v zelenem šatoru, proti dolini odpertem, sedela je četverica srečnih ljudi. Živ pogovor je bil v veseli družbi; a ko se skrije solnce za večerne gore, ko se žaré v poslednjem svitu njegovem verhovi nasprotnih gorá, mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov razširjajoč se dalje po ravnini: ko se vžiga zvezda za zvezdo na jasnem nebu; ko je vse tako mirno, tako praznično tiho — pojema bolj in bolj govorica; zadnjič vsi obmolčé ter zró zamakneni v krasni večer, gotovo vsi ene misli, enega čuta: kako lepa je zemlja, kako lepo je življenje na njej!

Čez nekaj časa vstane Breda, prime sestro za roko in družno otideti sprehajat se po vertu. Dolgo hoditi molče; slednjič izpregovori Breda:

„Kako srečni smo zdaj, ljuba moja Zora! O da ne more biti vedno tako! O tiho, tiho! Saj vem, kaj se godi, kaj se na skrivnem pripravlja! Srečna bodeš, Zora; bog vé in ti veš, kako iz serca ti privoščim srečo, katere si tako vredna; kako se je veselim; a bridka kaplja grení mi veselje; zakaj ne morevi srečni biti skupaj! Zora, ti pojdeš, kamor ti je iti. Kako mi bode moči brez tebe živeti! Kako mi bode hudo, ko pojdem pervo noč brez tebe k pokoju; tako prazno vse, tiho in zapuščeno! Ne, tožiti ne smem, saj bodem pri očetu, najboljšem očetu, kar jih ima svet. Kako te bodo pogrešali! Tolažila jih bode samo misel, da si srečna; tvoja sreča, najina sreča! Bodi vesela, sestrica. Odpusti, nisem ti hotela serca težiti. Vesela mi bodi, govori, smijaj se; glej, saj sem tudi jaz zopet vesela; Zora, kaj molčiš?“

Sestra ji ne odgovori; nasloni ji na ramo glavo in milo se zjoka.

„Srečna sem, Breda, kako bi ne bila! Vendar, sama ne vem, kako je to: nekaj mi brani, da ne morem prav veseliti se svoje sreče; tako tesno mi je pri serci; bog vé, kaj se še zgodi!“

„Kaj se zgodi?! — Tice bodo plavale, ribe letale. Še žalostna mi bodi; glavico pobešaj, kakor marjetica, katero je oparila slana. — O tí, tí! že vidim; drugače moram s teboj govoriti; ti poredno dete, ki mi dela toliko preglavice, toliko skerbi! Če ga morebiti nočeš, če si se premislila, govóri, še je čas, vzamem ga jaz — ko bi me hotel! Prijazen je res z mano, ta ljubi Radovan, prav prijazen, ní da bi dejala; a z mano govori, nate misli; z mano se šali, za tabo pogleduje tako zamakneno, tako milo, tako žalostno! O to je strašna nesreča! Jaz hočem biti vesela, kader se bodem možila. Jaz hočem veselega moža, ki me naravnost pogleda, naravnost govori z lica v lice, ki se tudi časi malo zasmeje. Nič se mi ne boj; ne vzamem ti ga ne; jaz sem kmetica, ti si gospa; moj mora imeti okrogla, rudeča lica; kaj bi počela jaz s takim učenim bledinom?“

„Ti si vedno dobre volje, vedno se šališ in norčuješ z mano: ti ne veš, kako čudno mi je pri serci.“

„Ubožica! kaj ga nimaš rada?“

„Rada! kako bi ga ne imela rada! boljšega moža si ne more želeti ženska na sveti. Skupaj sva izrasla, skupaj igrala nedolžne otročje igre: on je bil meni namenjen, in jaz njemu, kar se pomnim: kakor bi ne moglo biti drugače. Vendar zdaj, ko se bliža čas — Breda, tako mi je težko pri serci: bog daj, da se vse srečno izide!“

„Le pazi, da se ne pregrešiš s tistimi tvojimi prenapetimi sanjarijami: pa vesela bodi, ljuba moja Zorka, vesela! Jeli, vsako poletje prideta k nam na praznike iz mesta; pri nas ostaneta ves čas; srečno bodemo skupaj živeli kakor zdaj, o kako se že veselim! A sedaj dovolj! čas je, da grevi po svojih opravkih; kravice niso še pomolzene; ali tebi vse to malo mari; ti si že mestna gospa; jaz sem in ostanem kmetica, kmečka gospodinja; kje je lepše življenje, kakor na kmetih! Čakaj, videla bodeš, kako se ti bode časi še tožilo po njem; po očetu, po meni, po vsem preljubem našem Mirnem dolu!“ —

Ko ste imeli sestrici take pogovore na vertu, pogovore žalostne in vesele, polne nedolžnosti, polne sestrine ljubezni; sedel je gospod Mirodolski z mladim prijateljem svojim v stranski izbici, imela sta imenitne razgovore. Da-si je bilo tako prijetno pod milim nebom dihati mehki večerni hlad, vstal je vendar gospod Mirodolski ter peljal svojega gosta v hišo; videti mu je bilo, da ima nocoj nekaj posebnega na serci, česar ne more tako razkladati pod milim nebom, da-si ni bilo blizo radovednega poslušalca.

„Ne ustavljam se,“ začne gospod Mirodolski po kratkem molčanji. „ne ustavljam se tvoji želji, da-si bi bilo morebiti bolje, ako bi se nekoliko časa poterpelo; vendar stori, kakor se ti zdi; vzemi jo, tvoja bodi; moja želja je bila vedno, da se združita in želja nje, ki nas je prezgodaj zapustila. Dobra sta obá, rada se imata, srečen zakon vaju čaka, če je božja volja. Kaj so vsi človeški sklepi, vse človeške namere; rosna kaplja, ki se blišči na veji, veter potegne in kaplje ní! Ti si mlad, prijatelj moj, malo si še izkusil na svetu; obetaš si stanovitno srečo, ker čutiš, da si je vreden. A kaj govorím, kaj bi ti grenil vesela trenotja! — Ne bodem te učil, kako ravnaj sè svojo ženo; ti ne potrebuješ poduka, in ako bi ga potreboval, zdaj bi bilo prepozno! Poznam te, brez strahú in skerbi ti izročam, kar imam najdražjega na svetu. Ti ne bodeš hčerki moji, svoji ženi, svojeglaven gospod; slepe pokorščine ne bodeš zahteval, kakor se zahteva od brezumne živali; družica ti bode in pomočnica v življenji. Srečen bode vajin zakon, kolikor more soditi človeška kratkovidnost; srečen naj bode, kakor je bil moj.“

Pri teh besedah potihne mož. pokrije si obraz z obema rokama; dolgo časa sloní zamišljen, po tem si obriše rosne oči in govori dalje:

„O, mladi prijatelj moj! ne čudi se, da me je za trenotje premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomur. Tako mehko, tako polno mi je serce, da si duška želé preobili čuti. Poznal si mojo ženo, Radovan. gledal si tolikokrat prijazno njeno obličje, čul si njen mili glas, v spominu ti je vse njeno blago bitje; vendar kar si videl, videl si samo z otročjim očesom. Pravo vrednost njeno poznal sem jaz edini na svetu. Čuden, poseben človek sem bil že od mladih nog; otrok še, imel sem svoja pota, svoje misli; sam zase sem živel, malo se prijaznil in bratil sè svojimi verstniki: jaz nisem pogrešal njih družbe in oni ne moje: kar je njih veselilo, vse se je zdelo meni tako prazno, tako pusto in ničevo. Svoj svet sem si bil vstvaril, v njem sem živel, srečen in vesel otrok. Imenovali so me prevzetnega, brezserčnega: in v meni je bilo tako mehko, premehko serce. Terpeti nisem mogel videti človeka ne živali, bolela me je vsaka bolečina, v serce se mi je smilila vsaka terpeča stvar. Imel sem trenotja, ko sem se čutil nesrečnega, neskončno nesrečnega! Obšlo me je tako rekoč terpljenje in gorje vsega sveta. Zamislil sem se časi v čudno misel: zakaj sem na svetu! O ko bi ne bilo ne mene, ne zemlje, ne solnca in zvezd, ko bi ne bilo sveta! Slednjič se mi je serce olajšalo v solzah, ki so se mi curkom ulile po licih.

Z leti je rasla ta moja posebnost, recimo: bolezen, nikakor nenavadna bolezen; bolezen, kateri se tako rada posmehuje samopašna druhal, ki je zadovoljna in vesela, da se le nji dobro godi, ki ima ime in obličje človeško, a nikakor ne človeškega serca. Ta je tista bolezen, iz katere poganja cvetica najblažje poezije, ki so jo solze rodile nam v veselje. O kolikokrat sem si mislil: Zakaj mi ní stvarnik podelil darú poezije: vrelo in kipelo je v mojem sercu, nema so mi bila usta!

Pride mi čas, ko se mladeniču po naravnih zakonih zbuja hrepenenje po drugi polovici človeštva, ko se mu šiloma obračajo oči po cvetočem ženskem licu. Blagor mu, kedor najde tolažbe in zdravila na blagem, zvestem ženskem sercu. Imel sem nekoliko priložnosti izpoznavati ženstvo, zahajal sem v hiše, tako imenovane dobre hiše; prijazno so me sprejemali povsod; radi so prezirali moje slabosti, poterpljenje imeli z mojimi posebnostmi. Imel sem priložnost opazovati življenje; malo veselega sem videl. Sijajna poveršnina, pod njo toliko nezdravega, červivega! Lahko se zgodi, zlasti mlademu človeku, da se prenagli v sodbi; nevarno je iz nekaterih prikazni, ki jih je človek videl, sklepati splošno sodbo. Jaz nisem bil zaničevalec ženskega spola, kar se mi je tolikokrat očitalo. Nisem sovražil ženstva, ne zaničeval, a posebno spoštovati ga tudi nisem mogel. Nosil sem v persih žensko podobo, katero sem si bil sam vstvaril po svojih mislih, svojih željah. Kolikor sem videl in poznal deklet, nobena ni bila njej podobna. Koliko sem zahteval, in kako malo! Ne lepote, ne učenosti, ne visokega stanu, da ne govorim o bogastvu; iskal sem čistega, blazega, zvestega serca, serca ki me bode umelo, ki bode veselilo se z mano, z mano žalovalo, ki bode imelo z mano blago poterpljenje. Želel sem žene, katera bi se srečno čutila v moji skromni domačiji, kateri bi ne uhajale skrivaj želje v sijajni svet — in Radovan! žene, katera bi bila plemenita v mislih, besedah in dejanji. Vsak človek ima kaj posebnega, česar ne more terpeti. Jaz imam z vsem poterpljenje, z vsako človeško slabostjo, z neumnostjo, celo s hudobijo, a zoperna, neskončno zoperna mi je — podlost in otroka njena: laž in hinavstvo! Koliko sem si že prizadejal, ne da bi se sprijaznil z njimi, to je nemogoče, da bi imel samo človeško poterpljenje z njimi — vse zastonj, ta slabost pojde v jamo z menoj.“

Po zadnjih besedah, katere je blagodušni gospod Mirodolski z nekako nenavadno živahnostjo, z nekako sveto jezo govoril, potihne nekoliko časa; videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten spomin; po tem govori dalje z navadnim glasom:

„Take žene sem si želel, in tako ženo sem našel!

Če sem za kaj hvaležen svojemu stvarniku, hvaležen sem mu za to dobroto! Radovan! ti si mlad, ti ne veš, káj je blaga žena! Bog mi usliši moje želje, želje skerbnega očeta, in na konci svojega življenja bodeš govoril, kakor zdaj jaz govorim. Srečne dni sem preživel z njo, kako naglo so minili! Njene želje so bile moje želje, moja volja njena volja. Lep je učiteljski stan, jaz ne vem lepšega na svetu; vendar ima, izkusil bodeš sam, svoje težave. Kako lep, blag namen, kako težko ga doseči! Človek, naj si še toliko prizadeva, naj ga vse hvali, težko je sam sè sabo zadovoljen.

Prihajajo mu težka trenotja. bliža se mu skerb, temni se mu čelo, upada mu serce — ljub pogled iz njenih oči, prijazna beseda iz njenih ust in solnčni svit razvedri mu čelo in mir se mu usede v sercé. Oj blago bitje, ki, znebivši se zemeljske teže, breztelesno bivaš zdaj v večno mirnih prostorih, zvesta družica moja! ako čuješ moje besede, hvalo ti, serčno hvalo! Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja sreča; samo enkrat si me žalila, ko si od mene, od svojih se poslovila!“

Začujejo se ženski koraki, vrata se lahno odpro in — veselja žar posije očetu iz rosnih očí.

IV.

„Samí, gospod Mirodolski, samí?“

„Sam, gospod župnik! Lepo je, da vam ní brani la vročina obiskati starega znanca. Sim-le sediva v senčnico; pot vas je ugrela, soparno je po gozdi, tudi senca malo pomaga. — Barba!“

Nepotrebno je bilo klicati. Že stojí polič rumenega vina na mizi pred gospodoma. Zvesta služabnica stoji pred gospodom župnikom, ter čaka, da si obriše dobro rejeni postavni mož potno obličje; potem mu prime urno roko ter jo poljubi; to se ve da ní pozabila prej obrisati si ust z belim predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava Barba; po tem se zavertí ter otide, a verne se kmalo sè steklenico hladne studenčnice in hlebom belega kruha. Storivši svojo dolžnost izgubi se zopet po svojih opravkih; govorila ní besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je Barba mirnega jezika in urnih rok, biser vseh poslov ženskega in moškega spola, kar jih je bilo do sedaj, in kar jih bode morebiti še nekoliko časa za nami. Čakala ni, da jo gospod opomni dolžnosti. Pesiček, ki je vesel priskakal pred svojim gospodom, naznanil ji je prihod imenitnega gosta; po tem je vedela, kaj ji je početi; iz glave je znala, po versti, vse hišne navade.

Gospod župnik je dobil doma, kakor smo videli, svojega znanca; drobni tovariš njegov ní bil tako srečen. Perún je bil z doma, bog vé, kam, kar ní bilo videti nikakor po volji njegovemu mlademu prijatelju; nekoliko časa stika po hiši in po vertu; ker ga ní najti, leže v hladno travo pod drevo izpehan in nevoljen.

„Kje je pa mladi svet?“ vpraša gospod župnik, ko se je nekoliko oddahnil in ugasil pervo žejo.

„Na griči, pri Radovanovi materi, je vse troje, in Perun z njimi. Radovan je bil pri nas; po kosili so odšli; kaj je njim vročina. Mene so pustili doma — starca; zvečer sem obljubil priti za njimi.“

„Starca! norčujete se, gospod Mirodolski! Precej enoliko let imava, krepkega se čutim res, in ne bojim se vsacega, vendar z vami bi se nič prav ne upal.“

„Poglejte moje lase!“

Imel je gospod Mirodolski, kar smo morebiti pozabili povedati v začetku povesti, goste, dolge bele lasé, ki so bili v nekakem čudnem, a nikakor neprijetnem nasprotji z njegovim polnim zdravo rudečim, sedaj krepko ogorelim obličjem, z jasnim, bistrim očesom, ki mu je tako pogumno in vendar tudi tako prijazno gledalo izpod temnih obervi. Gizdavost, najsmešneja moška slabost, ni bila slabost gospoda Mirodolskega, vendar ne dal bi si bil rad odrezati ali tudi samo prirezati čestitih belih lás, brez katerih si je bilo tudi težko misliti moža, kakor leva brez veličastne grive. Tudi ni imel navade pokrivati si glavé; gologlav je hodil po vertu v mrazu in vročini. Lepo ga je bilo videti, ko se je s cvetočima hčerkama izprehajal čestiti očák, hrast korenjak med mladima lipama, ki jima čebele brenčé in šumé po dišečem cvetji!

„Sneg na verhu,“ govorí dalje gospod Mirodolski, „sneg priča, da je zima, gospod župnik; kaj pomaga, da je gora v znožji še nekoliko zelena! Roka in noga, ne rečem, da ste mi odpovedali, tudi oko mi služi za vsako potrebo.“

„Ne vstrašili bi se, mislim, ako bi srečali sami v gozdu volka, z vašo pestjo po glavi, in dovolj bi mu bilo.“

„Poskusil bi že, poskusil; ne dal bi se mu kar tako. Ali nakositi koš detelje, zavihtiti ga z desnico na ramo, to mi je še vedno igrača.“

„Veruje vam rad, kedor vas vidi, gospod, saj ste skoraj v prigovoru po vsej župniji zaradi svoje moči. Samo to se mi čudno zdí, kako ste mogli, tako dolgo po mestih živeč, ohraniti si tako terdno zdravje in táko moč.“

„Zdrava kmečka kri, gospod župnik, zmerno, trezno življenje, dela kolikor prav, počitek o pravem času, čista zdrava sapa, merzla voda, ne preveč skerbí, nič strasti in mirna vest, gospod župnik! tu imate vso mojo lekarno!“

„Veste, kaj se mi posebno pametno zdi, gospod Mirodolski? Da ste tako o pravem času, rekel bi morebiti kedo, pred časom popustili službo ter stopili v zasluženi pokoj, katerega vam bog daj vživati še mnogo, mnogo lét.“

„Vidite, dragi gospod, moja misel je bila vedno ta: Človek ima svoje dolžnosti, a tudi nekoliko pravice. Kader je izpolnil svoje dolžnosti, kolikor je najbolje mogel in znal, potem sme tudi nekoliko živeti zase.

Delo v tednu, a nedelje proste, Trud ves dan, zvečér vesele goste!

govorí nemški pesnik, in prav govori. Pameten človek ne čaka, da mu začnó pešati močí, da že ne more več izpolnjevati svojih dolžnosti; umakne se za časa ter prepušča mesto mladim, čilim močém. Vsak ob svojem času, tako je prav, zlasti v učiteljskem stanu.

Žalostno je videti moža, ki se ubija in trudi — se vé da ne iz veselja do dela, ubija se in trudi, da doseže nekoliko več pokojnine; morebiti tudi sreberni križec — žalostno je, pravim, videti moža, katerega zapušča dušna in telesna moč, vendar se sili izpolnjevati težke svoje dolžnosti, učiti, izrejati mladino, katera se slednjič igra z njim, kakor veter s šibkim terstom. Tega nisem hotel čakati jaz, zato me vidite tukaj, gospod sosed, v neslavnem pokoji!“

„Bog vas živi, gospod Mirodolski, in daj tak pokoj vsem poštenim možém! — Srečo imate, dragi prijatelj z vsem, kar počnete. Glejte, zeta imate, da si boljšega ne morete želeti, ne hči vaša boljšega moža. Veri mladenič je Radovan, veselje mi je pogovarjati se z njim. Vsestransko in korenito je izobražen, kolikor jaz soditi smem; in kako skromen je poleg svoje učenosti! Bog daj, da bi bila taka vsa naša učeča se mladina, da bi imeli mnogo takih učiteljev, potem nam ní se bati. Na tujem se ní izneveril svoji domovini, zvest sin ji je ostal, ali svojega domoljubja ne nosi na jeziku. Ime njegovo se ní imenovalo po taborjih, čitalnicah in časnikih, celo med našimi pesniki se pogreša; kjer se je govorilo za domovino, kričalo in pilo, njega ni bilo ne čuti, ne videti. Rekel mi je, — in kako bi pošten človek ne bil njegove misli! — da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kričí pri vsaki priložnosti, da jo čuje svet in slaví. Taka ljubezen, táko navdušenje je kakor plamen, ki ga daje zažgana slámina kopica, res mahom se dvigne visoko, da se nebo žarí, da si otroci očí pokrivajo poleg nje, ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj! Nekoliko trenotij — plamen je ugasnil, ostal je kupček pepela, žerjavice ne toliko, da bi se hruška spekla; žalostni stoje otroci, druzega ne, kakor da jih nekoliko časa očí skelé. Taki otroci smo bili tolikokrat tudi mi! O da bi vendar že kedaj izpoznali svojo nespamet, ne dajali se vedno in vedno slepiti bliščečim „frazam“, puhlim besedam ničemurnih, in tolikokrat tudi samopridnih kričájev! Svojih najsvetejših čutov ne razklada mož pred svetom, kakor pohišni prodajalec svoje blagó; globoko v persih goji sveti ogenj, kateri ga blagodejno ogreva in poživlja, njega in vse dejanje njegovo. Tako misli in govori Radovan o domoljubji in zatorej ga imam rad; ne bojim se, da bi se kedaj izneveril svojemu prepričanju, da bi ga kedaj utrudilo ali ostrašilo nasprotovanje, naj mu pride od zgoraj ali iz med zaslepljenih rojakov. Cesar se je naučil, kar je marno in s trudom lepega in dobrega nabral v tuji deželi, to pride kedaj, tega sem preverjen, našemu narodu v korist. In, kakor mi je pravil, ní on sam, kateri misli tako. Posebno veselje mi je bilo, pravo serčno veselje, ko mi je pravil, da je sedaj med našo mladino na Dunaji neka zaveza, neka skrivna zarotba, poštena zarotba, gospod Mirodolski! bog nam daj obilo takih! Dali so si besedo, da hočejo malo govoriti, a mnogo delati za domovino. Pridnost je njih geslo in poštenost na vse strani. Dovolj sleparstva, pokazalo je, kaj more; naj poštenost enkrat poskusi svoje moči! Vsak naj se izuči in izuri v svoji stroki, da se mu ne bode nikogar bati. Potem pa vsi domóv, vsak na svoje mesto. Koreniti v vednosti, pošteni v dejanji, omikani in plemeniti v vedenji, koga bi se bali, kedo se more meriti z nami? Čislati, spoštovati nas morajo naši nasprotniki, potem se nas bodo bali, potem bodo skromni in tihi, kakor je spodobno človeku v tuji deželi:

„Si vivis Romae, romano vivito more.“ To vam je pošten in časten boj, brez kričanja in psovanja. Tako bode, po božji in človeški pravici, Slovenec gospod na slovenski zemlji. Kaj pravite, gospod Mirodolski?“

„Nič novega mi niste povedali, čestiti gospod: Radovan in jaz nimava skrivnosti; vendar sem vas z veseljem poslušal do konca; kaj lepega človek rad dvakrat sliši. Poznate me, gospod, kakor jaz poznam vas, zato se lahko umeva. Priletna sva obá; težko, da učakava lepe prihodnosti, katere želiva našemu narodu; vendar potolažena se ločiva od tod; zarija, ki lepši dan obéta, zlati nebo; od daleč gledava obljubljeno deželo, v kateri bodejo srečno živeli naši potomci. Na veselo prihodnost!“

„Bog živi Radovana, bog živi nado našo, slovensko mladino, bog živi vse slovenske poštenjake!“

Žvenketanje kozarcev, nenavadno o takem času, ni dalo mirú skerbni Barbi. Kaj neki imata danes gospoda, da sta tako razneta! A ko vidi steklenico prazno na mizi, kaj treba tu premisleka? Vé takoj, kaj ji je storiti, ker znane so ji bile lepe hišne navade.

Krepko stisne gospod Mirodolski svojemu prijatelju roko, potem govori:

„Različna so bila, čestiti prijatelj, najina pota v življenji; različne so najine misli in sodbe o mnogih, morebiti prav imenitnih stvareh — kako bi pač moglo biti drugače! — vendar med nama ní resnega razpora. Zlagava se v navdušenji za vse, kar je dobro, blago in lepo, zlagava se v ljubezni do človeštva, v ljubezni do naroda. Ne bojim se torej, da bi me krivo sodili, ako vam govorim naravnost, brez ovinkov, kakor mislim in čutim. Meni ne pristoji sodba o našem duhovstvu, premalo ga poznam, premalo sem imel priložnosti občevati in razgovarjati se z njim. Soditi ves stan po nekih posameznih glasovih, kateri so mi, in časi prav neprijetno, bili na uhó, to se mi ne zdi pravično. Klas ní najbolji, kateri dviguje najviše glavo; in motil bi se svet, ako bi sodil naš narod, zlasti naše ljudstvo, po možeh, ki vpijejo najglasneje. Kar bodem torej govoril, to meri samo na može, kateri delajo, kakor bi javno govorili v imenu vsega svojega stanú. In s temi se zlagati ne morem. Vidi se mi, da so tudi oni nekoliko krivi žalostnega razpora, kateri je na korist samo našim nasprotnikom. Po svojem prepričanji govoré, gotovo! boré se za resnice in pravice, katere se jim vidijo najsvetejše: to je prav, to je moško! Ali, vprašam, zakaj govoré takó, zakaj se boré s takim orožjem? Ako se prepirata dva, pravi italijanski pregovor, čegava je pravica? Njegova ne, ki najbolj kričí. „Sancta sancte!“ opominjajo s povzdignenim perstom svoje nasprotnike; zakaj ne delajo sami po svojih besedah? Sveta stvar naj se brani sè svetim orožjem. Kako je moči vero ljubezni oznanjati sè serdom v serci, gerdimi besedami v ustih, širiti jo, pridobivati ji učence s palico in terdo pestjo? O da se tako malo spominjajo svojega nebeškega učenika! Samo eno versto ljudi je sovražil, kolikor je moglo sovražiti to preblago serce, pismouke in farizeje! Samo enkrat je bič zgrabila krotka roka njegova, ko je svetišče gospodovo oskrunjala kupcev in menjalcev samopašna druhal! Turški prorok, ne on, je velel svojim učencem: Pojte križem svet, ter širite moj nauk z mečem in ognjem! Resnice se ne širijo, kakor se tudi ne zatirajo, s kervjo in plamenom, s temnicami in železjem. O strašna zmota, o žalostna, sramotna prikazen, gerdi madež človeškega rodu! Njemu, ki je dejal, da noče klalnih darov, njemu naj bi prijeten bil dim goreče germade, duh prijeten pekočega se človeškega telesa! On, ki živi „mlade krokarje ob potoku“, on naj bi z veseljem čul stók v bolečinah vijočega se človeka, ki ga muči njemu na slavo in čast zdivjana druhal; njemu naj bi bil sladek glas zapuščenih vdov in sirot! Tako si misliti najvišje bitje, kakoršen ní dan današnji najkervoločnejši človek, tako mu služiti: to je bogokletstvo, če je katero na svetu. Taki ljudjé niso vstvarjeni po božji podobi; sami so si vstvarili boga po svoji podobi!

Ali, kam sem zašel? V starodavne čase, ki so minili, ki se ne povernejo nikedar več. Groza mi predriza ude, serce se mi kerči, ko se spominjam té najžalostnejše dobe v zgodovini človeški. Stoletij in stoletij pokore mu bode potreba, blagega delovanja, dejanjske bratovske ljubezni, da si opêre človeštvo ta kervavi madež s telesa!

Govoriti sem hotel o sedanjih časih, o možeh, ki tako čudno, po svoje služijo bogu in njegovim resnicam. Kako je mogoče, da so tako zaslepljeni! Strast, strast, najhujša sovražnica resnice jim slepi sicer bistro oko, da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da je vspeh njihovega početja naravnost nasproten njihovemu namenu. „Na skledo kisline se ne vjame toliko muh, kolikor na žlico medú!“ „Kedor veter seje, bode žel vihar,“ pravi sv. pismo, katerega so, kakor je videti, čisto pozabili. Ko pride sin človekov, ki ni imel, kamor bi položil glavo, nek večer sè svojimi učenci truden v neko vas; ko jim terdoserčni nje prebivalci odrekó prenočišče: kako so se razserdili njegovi učenci, tako malo še pododni svojemu nebeškemu učeniku; kako so mu prigovarjali v nesveti jezi, naj pokliče ogenj in žveplo z neba na pregrešno vás! Kaj jim odgovori izveličar? „Vi ne veste, kakega duha ste otroci!“ Kakega duha otroci so oni, ki živega preklinjajo njega, ki se v svojem prepričanji ne more zlagati z njimi. Kaj bi jim rekel, ako bi stopil med nje on, ki je govoril: Človekov sin ní prišel na svet, da pogublja duše, temuč, da jih reši! Fanatičen bodi Mahomedán, ta je pravi značaj njegove vere; ljubezen, vsmiljenje z nesrečnim bratom je kristijanstva jedro. Kedo je boljši kristijan, on, ki je pel:

Skèrbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata In sodnik naj bo serce,

ali óni, ki so ga preganjali „od nemila do nedraga?“ Oprostite, čestiti prijatelj, da tako govorim, kakor sicer ní moja navada. Gotovo že čutite, kaj me je tako razjarilo; saj ste mi sami poslali list, v katerem sem bral — kako bi imenoval tako pisanje? To ni že več strast, sovraštvo, žolč; mogoče, da je pisala to blagoslovljena, a gotovo ne blažena roka. Taki ljudje bi še dandanašnji zažigali germade, ako bi mogli in smeli.

Poznate me, gospod; dovolj sva se že razgovarjala o vsem, kar je na korist in kvar našemu ubogemu narodu. Vi veste, kako mislim o žalostnem domačem razporu; da sè svojim prepričanjem, se svojim sercem ne morem biti ne na óni, ne na tej strani. „Intra muros peccatur et extra.“ Jaz sovražim strastnost in surovost, kjer jo vidim. Recimo, da se je začelo na óni strani; kako jih to opravičuje? Kje naj bode plemenitost doma, ako ne pri njih?“ Na obéh stranéh je krivica, obéma je torej potreba poboljšanja, da bode konec pogubnega razkolstva, da se verne mir in z njim sreča v našo ubogo deželo!

Nemogoče mi je misliti, da so vsi, da je samo večina našega duhovstva enakih misli s temi vpijáti. Zakaj se nikedo ne oglasi: Bratje, mir in sprava! vsi smo ene matere sinovi, vsi jo ljubimo: podajmo si roké ter delajmo zložno na korist domovini!“

Ničesa ne odgovori na to gospod župnik; molčé podá roko svojemu prijatelju: razumela sta se čestita moža.

Nekoliko časa molčita obá, potem povzame gospod Mirodolski zopet besedo:

„Lep je duhovski stan; jaz sam sem bil že blizo nekedaj, da bi si ga bil izvolil. Živeti med ljudstvom, učiti, voditi ga z besedo in izgledom, z njim čutiti vse potrebe njegove, z njim veseliti se in žalovati; kaj lepšega si more želeti človek na sveti! Ni mi treba iskati izgleda daleč okrog. Kedo je najbolj spoštovan, najbolj ljubljen mož po vsej srenji? Kam se zatekajo v svojih potrebah, prepričani, da najde vsak pomoči, dobrega sveta, ali vsaj prijazne, tolažilne besede? Vi, čestiti gospod, ne razgrajate v cerkvi, ne razbijate lece; vi ne strašite vedno ubozega ljudstva z gorečim peklom in černim gospodarjem njegovim; vi svojim zvestim poslušalcem ne belite glav sè skrivnostnimi vérskimi resnicami, katerim niso do dna prišli cerkveni očetje; vi jih ne svarite pred krivimi preroki, kateri bi pač težko kedaj utegnili zaiti v to tiho dolino.

Svarite jih pred sovražnikom, katerega nosi vsak, več ali manj, sam v sebi. Vi ne strašite vedno sè šibo božjo; v jasnih podobah jim kažete žalostne nasledke lahkomiselnosti, nezmérnosti, razuzdanosti in drugih napak, ki izpodjedajo srečo in blagostanje na kmetih. Iz vaših ust ní čuti neprimerne besede. Vas lahko posluša najbolj izobražen človek; iz vaših ust bode slišal resnice, ki ne bodo tudi njemu brez koristi. Da sem vam jaz vedno zvest poslušalec, kateremu ne uide nobena beseda, to veste, čestiti gospod župnik!“

„Oho!“ zavpije na to duhovni gospod, ki je že delj časa zmajával glavo, „oho! gospod Mirodolski! Tako torej? Da hodite v cerkev vsako nedeljo sè svojima hčerkama, to mi je znano, tó; da me pa tako zvesto poslušate, kakor pravite; da pazite na vsako besedo, tega nisem vedel do sedaj. To ní lepo, gospod Mirodolski; vsaj povedati tega ní bilo potreba. Naravnost vam povem; moja navada ní, da bi se bog vé kako pripravljal v saboto večer ter premišljal, kaj bodem jutri govoril. Sedaj bode pa treba vse drugače! Še tega bi bilo potreba, da bi moje govore zapisavali v cerkvi, besedo za besedo, kakor neki delajo na Dunaji časniški poročniki iz rodú onih, ki so nekedaj peš popotovali skozi rudeče morje. Čakajte, gospod; ker hodite tako zvesto poslušat moje cerkvene govore, ki so namenjeni samo vérnim ovčicam, meni izročenim; treba, da izpregovorim z vami enkrat resno besedo, ki mi je že zdavnaj na jeziku. Če ste tako dober kristijan, kako to, da ste dali svojima hčerkama tako nekristijanski imeni? Zora, Breda! lepi imeni, ní da bi dejal; a vprašam vas, gospod Mirodolski, kedaj se je katera svetnica imenovala tako? Teh imen ni najti ne v mali ne v veliki „pratiki“; zastonj bi jih iskal v svetem pismu stare in nove zaveze, zastonj v življenji svetnikov!“

„Vidite, čestiti gospod župnik, to je vse dobro premišljeno, na tanko prevdarjeno. Ne da bi morebiti zaničeval poštena imena, katera dajó naši pošteni kmetje po stari navadi svojim otrokom. Kaj je ime? Človek je lahko kerščen za Jurja in more biti vendar pameten mož. Ali jaz sem premišljal in sodil tako: Mislite si, gospod, da hoče pri nas pisatelj pisati povest, roman, dramo; vprašam vas, kaj more začeti z našimi imeni? Kako naj imenuje svoje osebe, katere hoče povzdigniti iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z vzornim svitom! Vsak narod ima svoja imena, zakaj bi mi ne imeli svojih? Imeli smo jih, kakor nam še pričajo narodne pesmi, a izgubili smo jih iz življenja. Kaj nam je torej storiti? Kmet se derži svojih starih navad; zakaj bi mi, ki se imenujemo izbražene, ne storili pervega koraka? Meni se zdi, da je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu dajati svojim otrokom lepa, slovenska imena. Kedó more reči, da se ne širi tudi s tem narodna zavest? Nemogoče mi ji verjeti, da se žalijo s tem svetniki in svetnice v nebesih, kakor tudi ne verujem, da žalimo boga, ako ga pišemo po našem pravopisu, z malo čerko. Ako bi mu hoteli s čerko izkazavati primerno čast, s kako veliko čerko nam bi bilo pisati njegovo imé!“

Po takih pogovorih, resnih in šaljivih, sta se ločila blaga gospoda, ko se je solnce že bližalo zatonu.

Po župnikovem odhodu je ravno stopal gospod Mirodolski proti vertnim vratom, da bi šel na Grič za svojo mlado družino; ali kako se prestraši, ko mu prisopeti naproti Zora in Breda! Preplašeni se stisneti k njemu, groza se jima bere z obličja! Predno še more oče vprašati dekleti, kaj se je zgodilo, prikaže se mu žalosten prizor: dva moška, Radovan spredaj in zadaj mož iz sosedne vasi, stopata počasno z nosilnico, iz vej zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mertev! Molčé stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo, v naglici pripravljeno, žalostno breme.

O pervem pogledu spozna umni gospod Mirodolski, da mu niso prinesli merliča v hišo: vendar pošlje takoj po zdravnika. Z navadnimi domačimi pripomočki ga kmalo zdrami iz omedlévice.

Ko se trudi dobroserčni gospod s tujim človekom, pripoveduje Radovan, kako so ga našli; Perún ga je bil zasledil. Ko so bili, domú gredé, za streljaj od hiše, začujejo glas Peruna, ki je bil po svoji stari navadi nekoliko korakov pred njimi; tisto posebno lajanje, s katerim naznanja pes, da je zagledal nekaj nenavadnega. Radovan hiti urno za glasom. Pot je deržala čez jarek, precej globok, nad katerim je bil napravljen mostek z deržajem ob eni strani, tako da se je hodilo brez nevarnosti po njem, ako ní bil človek tak, kakoršni se časi preradi vračajo kmetje v nedeljo ponoči domóv. Pod mostkom na dnu jarka zagleda vznak ležečega človeka, nad katerim je lajal in cvilil Perún. Hiti mu na pomoč; zdramlja ga; človek se ne gane; kervaveča rana zadaj na glavi kaže, da se je, morebiti smertno pobil. Perva pride Breda, ki je bila manj boječa, na most. Radovan ji zakliče, naj gre urno iskat pomoči. Na bližnjem polji najde deklica kmeta, ki se napoti urno pomagat. Z njegovo pomočjo napravi Radovan v naglici nosilnico; položita ga nanjo; a kam z njim? Radovanu ní bilo treba premiselka, dobro je poznal gospoda Mirodolskega; hudo bi se mu bil zameril, ako bi se bil obernil drugam.

Ko pride zdravnik in pregleda bolnika, reče gospodu: Nič nevarnega! Krepke hrane, pokoja — in jutri ali pojuternim se ga lehko iznebite.

Imeniten ní bil novi gost gospoda Mirodolskega, ne po obleki, ne po obličji. Najbolj podoben beraču, vendar ni bil navaden berač, kakoršni hodijo z malho od hiše do hiše. Oguljena, zamazana suknja težko da je bila pomérjena po njegovemu životu; hlače, ki so gotovo nekedaj služile daljšemu možu, bile so od spodaj razkosane in oškerbane; ali najžalostnejši del oprave bilo mu je obutalo, ni čudo, ker je največ terpelo. Dolgi sivi lasjé pač niso že dolgo čutili glavnika; rujavo, zabuhlo lice je pričalo, da se mož ni ogibal solnca in vetra, zlasti ne tiste žalostne pijače, ki je ubogim ljudjem tolikokrat edina tolažba! S kratka: bil je ta človek žalostna prikazen, tolikanj žalostnejša, ker se mu je videlo, da je bil nekedaj drugačnega vajen.

Ko se probudí, gleda debelo, zmešano izpod gostih, zmeršenih obervi. Ko se nekoliko zavé, zakriči z osornim, hripavim glasom: „Žganja! žganja mi prinesite!“ „Žganja nimamo,“ odgovori mu mirno blagodušni gospod. „To-le vzemite in pite; dobro vam bo délo.“ „Na cesti so me pobrali, že vidim, zanesli me v bolnišnico: tu ni žganja. Jaz nisem bolan, samo tu le zadaj me nekaj serbi; pobil sem se, kakor je videti, pa to nič ne dé; moja čepinja ní steklena; žejen sem, žejen; dajte mi pijače! Gospod doktor, imejte vsmiljenje z ubogim človekom; velite mi prinesti žganja; moje gerlo hrepení po njem kakor jelen po hladnem studenci; samo en kozarček, en požir, gospod doktor! Nič se ne bojte; nikomur ne povem, da ste mi ga dali; to je edino moje zdravilo; jaz se poznam, gospod doktor; še danes, to uro se me iznebite, ako mi ga daste.“

S tako milim, prosečim glasom je govoril té besede, da bi se bil gotovo omečil gospod ter dal mu strupene pijače, ako bi jo bil imel pri roki.

„Žganja nimamo, tudi ga ní blizo: kozarec vina vam morem dati; upam, da vam ne bode škodilo; poterpite malo.“ In mož otide v shrambo. „To vendar ni bolnišnica,“ govori mož sam pri sebi, oziráje se po sobi; „ta mož ni doktor; tudi gostilničar ni videti, da bi bil. Kjé sem neki? — Pri kakem „dobrem“ človeku, kateri misli, bog vé, kaj je dobrega storil, da me je pustil prinesti pod svojo streho; mož si nabira zaslug pri bogu za svoje grehe; jaz mu ne bom dajal mnogo priložnosti; skoraj se odtegnem; tá kraj ni zame. — Ali, kjé je Brutus? ne vidim ga. Brutus, Brutus, Brutus! Kje si, moj Brutus!“

„Kaj vpijete tako? Koga kličete?“ vpraša ga Mirodolski, ki pride s kozarcem v roki.

„Kje je moj pes? Kam ste ga déli? Zakaj ne pustite k meni mojega zvestega tovariša, mojega edinega prijatelja! K meni ga pustite; kjer sem jaz, sme biti tudi moj Brutus. Lep res ni moj Brutus, gospod, a zlata duša, pravim vam, gospod, blaga pasja duša. Ne bojte se, gospod, nič vam ne bo ponesnažil; mirno bo ležal poleg moje postelje ter gledal me sè svojim zvestim očesom. O gospod, vi niste še videli takega očesa!“

„Samega so vas našli, psa ni bilo videti blizo.“

„Tako, tako? Psa ni bilo videti blizo? Moj Brutus bi se me bil torej naveličal; moj Brutus bi me bil zapustil; ukradel se od mene, iskal si druzega, boljšega gospoda? Tudi ti, moj Brutus? Ne, ne! to je laž; to ni mogoče; moj Brutus je pošten pes, ne človek!“

„Res! Zdaj se spominjam; videti je, da mi je vendar padec nekoliko omajal pamet. Sinoči že sem ga izgrešil, v mraku. Pozno sva šla v hrib; ko pridem na verh, ozrem se nazaj, psa ni za mano! Kličem ga, vpijem na vse gerlo, vernem se nazaj, nikjer ga ní! Žalosten in truden ležem v germovje in zaspim. Ko me zjutraj solnce izbudi, gledam okrog sebe, kličem: Brutus, Brutus! Nič se ne oglasi. Žalosten sem bil, gospod, prav žalosten; vi ne veste, kako žalosten; hudo mi je bilo pri serci; tako samega, tako zapuščenega sem se čutil na svetu! Vi ne veste, gospod, kako je to, ko je človek sam na svetu! Je-li mogoče, da je moj Brutus nehvaležen! Življenje sem mu otel, iz vodé sem ga potegnil, kamor ga je bila vergla vsmiljena roka. Res, življenje ni posebno prijetno rokodelstvo; ali sirota ga ní še poznalo; branilo se je z vsemi štirimi, da bi ne poginilo; jaz sem mu pomagal; in kmalo sva bila prijatelja, dobra, zvesta prijatelja, gospod! Nič dobrega ni imela žival pri meni, res; dajal sem ji, kar sem imel; skupaj sva popotovala v mrazu in vročini, po prahu in po blatu; skupaj sva prenočevala po svislih in po gozdih; skupaj sva jela, kar sva imela; iz enega kozarca pila — tudi žganje je pil — kaj se čudite, gospod? žganje je pil z menoj — pametna žival je bil moj Brutus.

Zvest tovariš mi je bil in sedaj! — O to ni mogoče, ni mogoče, da bi me bil zapustil; v njegovi starosti se človek več ne izpreoberne, gospod! Kaka nesreča ga je zadela; oslabel je na poti, star je žé, kratke sape je, gospod; jelite, da je mogoče; kedo vé, kje leži za kakim germom, in jaz mu ne pridem na pomoč! O Brutus, Brutus, dragi moj Brutus!“

„Mirni bodite, morebiti se je samo zatekel kam; morebiti se še najdeta.“

„Kaj pravite? zatekel? še se najdeva? Prav govorite: vi ste moder mož, gospod. Star je Brutus, nos mu peša; starost, starost, gospod! Prav pravite. Čakal bom, tri dni ga bom čakal in tri noči; morebiti se res poverne; vesel bi bil, o vi ne veste, kako bi bil vesel; ako ga ne bo čez tri dni in tri noči, potem vem, kaj mi je storiti. Iz same žalosti nisem mogel nič jesti; pil sem, samo pil in zato zdaj tu ležim pod vašo streho. Glava me malo boli.“

„To ni prav, da vas pustim tako govoriti; pokoj vam je priporočal zdravnik. Bodite mirni; zaspite rajši, dobro vam bo délo!“

„Miren naj bom, kakor otročnica, molčim naj? iz tega nebo nič: vajen sem govoriti in molčati, kader se mi ljubi. Zdaj se mi ljubi govoriti. Zdravnik nič ne vé; on ni vajen zdraviti takih ljudi, kakoršen sem jaz, mi ne kličemo zdravnika; brez njegove pomoči živimo in umiramo, kakor je božja volja ali pa naša. Pustite me govoriti, gospod, dokler se mi ljubi; to mi je zdravo; dovolj sem molčal v svojem življenji! Ne bojte se, gospod, merliča pod svojo streho; močan sem, krepak sem in sè svojo gorjačo — — Kje je moja gorjača, gospod? Zakaj ne sloni tú pri mojem zglavji? Ob vse sem, brez pomoči sem na svetu! Kje je moja palica?“

„Gotovo je obležala, kjer so vas našli; mirni bodite; takoj pošljem po njo; ne verjamem, da bi jo bil pobral kedo.“

„Ne, tega ne! Ta palica je ustvarjena samo za mojo roko, samo mene je vajena, drugemu ne služi.

Vi ste dober mož, gospod; ne, da ste me vzeli, ali pustili prinesti pod streho — zasluge, zasluge v nebesih! poznamo, dobro poznamo! „Popoten sem bil, in vi ste me sprejeli“, ali kakó je že tista stara molitvica! Ne, gospod, za to vam nisem hvaležen. In če ste mi življenje oteli, mala reč, mala reč, gospod! Veste s čem ste se mi prikupili; zakaj vam pravim, da ste dober mož? Ko sem vam govoril o psu — o gospod, dobro oko imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze — gineni ste bili, zastonj ste se premagovali; za to pravim, da ste dober mož in vem, kaj pravim. Jaz sem bil tudi nekedaj dober; kaj me gledate? Dolgo je res že, strašno dolgo! Morebiti se mi je samo sanjalo; glava mi peša; vendar zdi se mi, prav za gotovo se mi zdi, da sem bil nekedaj — — Ej, ej, ej! gospod, to ní dobro, če je človek dober, meni verjemite! Precej pri letih ste že, gospod, vendar zdravi ste in krepki; ako vam je še mogoče, izpreobernite se, bodite hudobni; poslušajte moj svet; ne upajte nikomur, ne bratu, ne sestri; ne ženi, ne otroku! Dobro vam svetujem, gospod, spominjali se boste morebiti še kedaj, kako pametno vam je govoril tisti pijanec, tisti potepuh, ki je nekedaj ležal na vaši postelji. Dajte mi zdaj tisto gosposko pijačo; gerlo mi je suho, kakor bi bil jedel pezdirje. Brutus, Brutus! „animae dimidium meae,“ duše moje polovica; boljša polovica! Duša se mi je razklala na dva kosa, ostala mi je samo polovica, slabša polovica! Na tvoje zdravje, moj Brutus! — Gladko, pregladko! Moje gerlo je kakor podplat; pijače potrebuje, ki prijetno praska; žerjavice, ki greje tako dobrodejno! Vi ne veste, kaj je žganje, gospod; vi ste srečni!“

„Latinsko znate, kakor sem slišal?“

„Znal, znal, gospod! tudi drugega sem mnogo znal; a to je minilo. „Fortuna fuit“: zdaj sem berač, klatež, potepuh! Škoda, prava škoda, da nisem pesnik, romanopisec! Pel bi pesmi, pisal bi romane: nič izmišljal, vse kakor je bilo; samo golo resnico bi pravil, in svet bi dejal: Kako fantazijo ima ta človek! Ha, ha, ha! fantazija!“

Pri tej priči se odpro vrata, in v sobo stopi Zora pogledat, kako je bolniku: gotovo dobro, ker se tako iz serca smeje!

„Kedó je ta ženska prikazen? Vaša hčerka? Prijeten obrazek, tako mil, tako sladák, tako nedolžen; oj tako nedolžen! Človek bi ne mislil, da je mogoče — — o vse je mogoče! O varuj se kragulja, krotka bela golobičica! Nič se ga ne boš bala. Tako lep je, tako gladko perje ima in tako bistre, žareče oči! — Pojdi, pojdi, deklica! Videti te ne morem. Velite ji, gospod! naj gré; jaz ne gledam rad ženskih obrazov; posebno takih ne! Hodi, dekle! Z bogom, z bogom! pa poštena bodi, kolikor ti je mogoče! Perva nisi, in zadnja ne boš!“

Dekle otide sè solznimi očmi. Nevoljen je bil oče, a kaj? poterpljenja je treba s takim človekom, blazega poterpljenja!

V.

Pozno je bilo po noči; vse je že počivalo po Mirnem dolu, razen gospoda Mirodolskega in njegovega gosta. Zastonj si je prizadeval skerbni gospod, zastonj mu prigovarjal, naj miruje, naj zaspi ako mogoče, ker mu je potrebno spanje. Odgovarjal mu je mož, da se zdravega in krepkega čuti, da že dolgo ne tako.

„Storite mi to dobroto, gospod, ostanite pri meni nekoliko časa: tako nekako čudno mi je; dolgo že nisem dihal tako prijetne sape, kakor tu pod vašo streho; govoriti mi je treba; dolgo je že, da nisem govoril poštene, pametne besede! Če vas ni strah potepuha, ugasnite luč, gospod! hudó dé mojim očem! — Glejte tam mojo luč!

Bodi mi pozdravljena, ljuba prijateljica moja, zvesta mi spremljevalka! Kolikokrat sem ležal po noči v gozdu sam, sam! Ti si mi bila vérna tovarišica; prijazno si čula nad mano, kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino oko! Netopérji so letali med vejami z rahlimi krili in sova je ukala — prijeten glas mojemu ušesu! Ti me nisi pozabila, prijazna luna! tudi sim si prišla gledat, kako se godi tvojemu prijatelju.

Ali ste zaspani gospod? Imejte poterpljenje z menoj. Vi se ne pogovarjate z luno, prijateljico nesrečnih, izgubljenih ljudi!

Kako prijetno je tu! Zbujajo se mi stari spomini iz davno minilih mladih let! Pripovedke, na pol pozabljene, mi prihajajo v spomin. — —

Enkrat je bil oče, tá je imel tri sine — ne, samo dva sina je imel; to ní navadna pripovedka! — Lepo premoženje je bilo njegovo. Visoka bela hiša, grádu podobna mu je stala na griči, in okrog vse njegovo; verti in njive, polja in gozdi, vse njegovo! Težko je bilo z doma zaklicati delavca, na njivi pri mejniku. Polne so mu bile žitnice in v hlevu mu je stalo mnogo lepo rejene živali. — Imel je torej dva sina; rad je imel oba, zlasti starejšega, ki je imel biti nekedaj za njim gospodar té lepe domačije. Ali tega ní veselilo kmetovanje; gnalo ga je v mesto, hotel je biti učen, imeniten gospod.

Pridno se je učil v mestu. Ko je doveršil latinske šole, umerje mu oče. Zdaj je bilo vse njegovo. Samo iti mu je bilo domov, izplačati brata ter izgnati ga iz očetove hiše, naj si gre domovja iskat, kamor mu drago. Dober človek je bil naš prijatelj. Brat se mu je bil seznanil z lepo deklico, hčerjo imovitega kmeta. Rada sta se imela; a njen oče je bil osoren mož; nikoli bi ne bil dal svoje hčere človeku brez terdne domačije. Naš prijatelj — kako se mu je že dejalo? Recimo: Krilan! — Krilan torej se ní dolgo pomišljal, kaj mu je storiti — bil je dober človek. Ni ga bilo treba prositi z besedo; dovolj glasno sta mu govorila žalostna obraza mladeniča in dekleta, ki si nista vedela pomoči.

Z veseljem prepusti dom svojemu mlajšemu bratu, izgovori si samo toliko, da bi se mogel izučiti v visoki šoli ter doseči zaželeni namen. Čudili so se mu ljudje in hvalili ga, kako dober človek je; nekateri so ga tudi imenovali nespametnega. A Krilan se je malo menil za hvalo in grajo; bil je dober človek, in nikakor si ni domišljal, da je ravnal bog vé kako plemenito! Navadna človeška dolžnost, ne junaštvo se mu je zdelo osrečiti dva človeka, ki sta samo od njega pričakovala življenja ali smerti. Vse je bilo srečno in veselo; lepo ženitovanje se je obhajalo na Krilanovem domu!

Še tisto jesen otide Krilan v véliko mesto, v visoko šolo. Slovo so mu dajale hvaležne solze srečnih zaročencev. Izvolil si je bil zdravništvo, navdušen je bil za ta blagi, trudapolni stan. Hotel je biti dober zdravnik, pridobiti si najprej vseh potrebnih vednosti, izurjenosti in dobro imé v tujem mestu, potem pa preseliti se v domačo deželo, naseliti se na kmetih ter živeti tam mirno delavno življenje na korist svojim rojakom — dober človek je bil Krilan in rad je imel svojo domovino.

Vse je šlo po sreči. Redno mu je pošiljal brat izgovorjeno podporo — pervo leto. S časom začenjajo prihajati pisma bolj in bolj poredko — tožbe; slaba letina, toča, nesreča pri živali, terde besede, očitanje, nehvaležnost! Slednjič nič pisma ne odgovora!

Bolela je Krilana bratova nehvaležnost; vendar mirno jo je prenašal. Prigovarjali so mu, naj si išče pri sodbi pravice; ali Krilan ní poslušal prijateljskih svetov; gerdo se mu je zdelo, tožariti se z bratom — bil je dober človek! Hudo ga je zadela bratova nehvaležnost, vajen je bil od nekedaj brezskerbnega življenja; primoran je bil sedaj služiti si kruha s podučevanjem po hišah. Terdo mu je šlo.“ —

Na to umolkne mož, kakor da bi ga bilo utrudilo govorjenje. Dolgo časa je molčal; mesec mu je sijal naravnost v obličje; obličje je bilo bledo in čudno so se mu žarile oči. Težko je sopel in nemirno se mu je vzdigovala odeja na persih, kakor se dviguje jezeru valovje pred nevihto.

„Kako vam je?“ vpraša ga vznemirjen gospod Mirodolski.

„Že dobro, že dobro!“ odgovori mu. „Kaj niste zaspali, gospod? Ali vas ne dolgočasi moja pripovedka? Torej dalje!

Kje sva ostala? Res — terdo mu je šlo; vendar ní mu upadalo serce. Izgubil je brata, ki ga je rad imel; bolela ga je njegova nehvaležnost, ní čudo! Do tistega časa ní še vedel, da je nehvaležnost na svetu, malo izkušinj je še imel; izkušinj je treba človeku, da se mu uterdi serce. Izgubil je brata, izgubil je dom; velika izguba!

A kaj? Ostal mu je zaklad, „ki ga ne ukrade tat, ki ga môli ne snedó.“ Ostalo mu je zvesto prijateljsko serce. Lep mladenič je bil Stanko, zlata duša. Znana sta si bila in prijazna od mladih nog. Skupaj sta stanovala, skupaj učila se in razveseljevala. Skrivnosti ni bilo med njima. Ljubeznjiv mož je bil Stanko; rad ga je moral imeti, kedor ga je videl.

Prijatelja je torej imel Krilan, zvestega prijatelja; kako bi bil mogel biti nesrečen! —

Prijatelja je imel in — prijateljico! — —

O srečni Krilan! Trudi se, ubijaj se, saj se ne zastonj! Naj te vse zapusti, naj se ti izneveri prijatelj, ti nisi zapuščen, ti nisi sam na svetu. V daljnem kraji, na skrivnem cvete blaga cvetica, ti sam zanjo veš; tebi cvete, tebi se razvija, tebi v radost in srečo! Tebi bije, po tebi hrepeni v daljavi zvesto žensko serce! Srečni Krilan!

Dobra deklica je bila, nedolžna deklica in lepa, lepa je bila tudi! Bogata ní bila, ne imenitna: z materjo je stanovala v skromni izbici pod streho, in mir in sreča sta prebivala z njima. Z delom svojih rok je živila mater in sebe — dobra hči! Rada sta se imela, tako rada! Pridno sta si dopisovala — pisma polna ljubezni in hrepenenja. Srečni Krilan! Pripovedka je pri kraji!“

„Dalje, dalje!“

„Té ne več; eno drugo! Otročjo!

Mlad deček je tičke v gnjezdu našèl V zelenem gozdu ob potoku. Veselje veliko je s tički imèl V zelenem gozdu ob potoku.

Pogosto je hodil jih gledal vesél V zelenem gozdu ob potoku ; Na veji sedèl je stari in pél V zelenem gozdu ob potoku.

Deček je imel prijatelja; med prijatelji ní skrivnosti. Zakaj bi mu prikrival svojo srečo? Njega se mu ni bati, saj je prijatelj. Pokaže mu tiče; vesela sta jih bila obá. A nekega dne

Prijatelj mu vzame tičke godné V zelenem gozdu ob potoku; In deček sedi in toči solzé V zelenem gozdu ob potoku!

Vrag vzemi prijatelje!“ zakriči sè strašnim glasom sklonivši se po konci. Groza ga je bilo videti. S težka ga pomiri in potolaži gospod Mirodolski. Čez nekaj časa začne zopet z navadnim glasom.

„Poslej nisem bil več dober človek. Videti nisem mogel človeškega obličja. Za roče bi bil zgrabil zemljo, stresel jo, otresnil z nje, kakor mravlje z roke, ta prokleti zarod človeški, ki lazi po njej; potem na svojih persih zdrobil jo na drobne kosce! Smešna sirota! Po tleh si se valilo, kakor poredno dete, kričalo in škripalo ter pulilo si lase, v svoji nezmožnosti! Zemlje ne morem zdrobiti, a zdrobiti, razrušiti morem to nesrečno posodo, po kateri mi tako divja in razsaja neznosna bolečina; in vsega bode konec. Že je bilo vse pripravljeno; že se mi je merzla cev smertnega orožja dotikala vročega čela; tedaj mi vražja misel, dobra misel prešine zevrele možgane. To je torej tvoje junaštvo! Kaj jima moreš storiti boljšega? Dobro plačilo dobode, kedor jima prinese veselo poročilo, da si se jima umeknil tako blagodušno! Brez strahú bodeta vživala svojo srečo! Bodi mož! Prej si ljubil, zdaj sovraži! Kakor goreče si ljubil prej, tako goreče sovraži sedaj. To je moštvo. Maščevanje, maščevanje, kervavo maščevanje! Moja podoba, podoba nesrečnega, izgubljenega človeka naj jima ne daje mirú; moja podoba naj ju straši in plaši vsak čas, naj jima greni in kali vsako trenotje življenja! Sklenil sem obiskati ju vsako leto enkrat, raztergan, zanemarjen, pijan! Vsako leto enkrat, a gotovo. Naj bežita na konec sveta, najdem ju jaz in moje maščevanje.

Kar sem sklenil, to sem storil. Klatil sem se po svetu od kraja do kraja; nihče mi ni mogel kaj. Prosil nisem in tujega blaga se ni dotaknila moja roka. Česar sem potreboval, in to je bilo malo, prisluževal sem si pošteno s pisanjem; bil sem dober delavec, radi so me jemali. A vsako leto sem se postavil pred nju enkrat, prišel sem in izginil kakor strah. In moja prikazen ni bila brez vspeha. Kaj se mi je obetalo in ponujalo! Prošnje in solzé — vse zastonj! Prej bi bila omečila in izprosila „božjo deklo, belo smert!“

Človek se s časom vsega naveliča. Od leta do leta sem čutil bolj, kako mi ugaša sovraštvo. Na stare dni človek še prav sovražiti več ne more. Slednjič, ko sem našel novega prijatelja, svojega Bruta, minilo me je vse sovraštvo; samo da še zdaj ne gledam rad ženskega, zlasti mladega ženskega lica. Njemu sem naklonil vso svojo ljubezen, kolikor je imá še moje posušeno serce. Zadovoljen je bil z njo — zdaj me je tudi on zapustil, ako se mu ní pripetila kaka nesreča, kakor vi pravite, gospod! — Od tega časa sem ju pustil v miru, sam ne vem, kako dolgo je že, jaz več ne štejem lét. Ne menim se, kje živita in kako: zastran mene bodita srečna, ako je jima mogoče. Samo svojega Bruta bi rad še videl enkrat; potem mirno zatisnem trudne oči. Njegova izguba je kriva, da vas tu nadlegujem, gospod! Ne bodite mi hudi, saj ste dober mož, ker ste me tako poterpežljivo poslušali. Naj bode, kakor je, jaz nisem pervi in zadnji tudi ne bodem.“

„Podajte mi roko, nesrečni prijatelj!“ nagovori ga ginen gospod Mirodolski; „tolažil vas ne bodem; kedor je toliko preterpel, njemu ni treba tolažbe. Lahko noč! Zatisnite oči in mirno počivajte, ako vam mogoče!“

„Lahko noč, dobri gospod; sladko bodem spal pod vašo gostoljubno streho. Lahko noč!“

Drugo jutro je bil pa gospoda Mirodolskega gost po konci, ko se je danilo. Na vert gre ter čaka, da vstane hišni gospodar. Lepo jutro je bilo. Vse je bilo tako krepko in mlado, in veselo. Rosne cvetice so cvele in dišale in tiči so peli in žvergoleli. Molčé je stal mož sredi vse té lepote, suh porobek sredi mladega zelenja! Kar plane nekaj čez zaperte vertne duri in pred njim laja in cvili Brutus; zdaj se valja po tleh, zdaj se zaganja možu v obraz. To je bilo veselje, objemanje in poljubovanje!

„Saj sem vedel, da me nisi zapustil, kakor človek, ljubi moj Brutus; saj sem vedel, da te bom videl zopet, če si le še živ. Ujeli so te, jeli, ljubi moj Brutus, privezali so te, verv imaš še okoli vratu; ali ti si se iztergal, ti nisi hotel druzega gospoda! Zmeršen si, razpraskan in blaten, mnogo si prestal, kar se nisva videla, zdaj je zopet vse dobro!“

Ginen je gledal, med vrati stoječ, gospod Mirodolski ta čudni prizor; solza se mu je lesketala v žarku vzhajajočega solnca.

„Z bogom, blagi gospod! glejte, izpolnila se mi je zadnja želja; vesel odhajam od vas. Mir in sreča plavajta nad vašo streho. Bog daj, da doživite mnogo veselja sè svojimi otroci! Midva pa, moj Brutus, potújva dalje, dokler naju noge nesó.“

VI.

Priljuden mož je bil gospod Mirodolski. Ni se mu moglo očitati, da se ogiblje druščine; a iskal je tudi ni. Rad je videl pri sebi, za svojo mizo, vesele obraze, a nerad je obiskoval ljudi. Slabo mu je vstregel, kedor ga je vabil v svojo hišo. Nekedaj, ko je še v mestu prebival, imel je mnogo neprijetnosti zaradi té slabosti svoje. Ponosnega so ga imenovali ljudje, ki ga niso poznali; a to ga ni motilo. Zgodaj se je bil navadil malo se meniti za to, kaj svet govori. Sedaj na kmetih se mu pač ni bilo bati, kakor nekedaj, nepriležnih vabil. Kar je imel znancev in prijateljev, oglašali so se radi pod gostoljubno streho njegovo, prijetno je bilo pogovarjati se z njim in postrežba ni bila slaba v njegovi hiši.

Todà človek ne more in ne smé vselej, kakor bi rad. Tudi gospodu Mirodolskemu je bilo časi kreniti malo na stran sè starega, priljubljenega mu pota. Sè sosedi je treba v miru, prijaznosti in zložnosti živeti, zlasti na kmetih. Po mestih ni pravih sosedov. Koliko ljudi živi časi, zlasti v večem mestu, pod eno streho; srečujejo se in pozdravljajo morebiti, a ne poznajo se po imenu, komaj po obrazu!

Soseda je bila gospodu Mirodolskemu gospa Jarinova. Na vzhodni strani Tihega dola je imela na nizkem zelenem griči prijazen bel gradič, kamor je hodila prebivat tri, štiri mesece po letu, kakor je navada lahkoživim gosposkim ljudem.

Premožna žena je bila gospa Jarinova; poštenim Tihodolcem se je zdela silno bogata. Videli so jo vedno, v delavnik in praznik, „v petek in svetek“, v černi svilnati obleki, z bliščečo zlatnino in dragim kamenjem okolo belega vratu in za pestjo, in krasen demant ji je blisketal na levi roki — prikazen, o kateri so do tedaj preprosti Tihodolci slišali samo govoriti v starih pripovedkah, kakor o drugih čudovitih stvaréh, katerih ni dandanašnji več videti v navadnem življenji! Imela je v gradu dva lepa konja za voz in enega za — ježo! Da se gosposke žené rade vozijo v lepih vozovih, ker so tako šibkih nožic, to je bilo pač znano vsakemu Tihodolcu; a najstareji možak ni pomnil, da bi bil kedaj v svojem življenji videl žensko na konji! In gospa Jarinova je jahala in kako je jahala! Kakor blisek po nebu je letela na svojem iskrem vranci po cesti, po polji! Iskre so se kresale konju pod kopiti in dolgo krilo je vihralo za njo! Starčki so zmajávali sive glave: stare ženice toliko da se niso križale pred njo; a mladenič tihodolski je gledal z radostno stermečim očesom za njó, kakor za zvezdo na nebu, ki nedosežna blišči v neizmerni daljavi. Lepa žena res je bila gospa Jarinova, visoke rasti, tanka čez pas, a polnega života; krasno razcvela, žarna roža predno se ji začne osipati spodnje perje. Černi, gosti lasjé nad nizkim, belim čelom, temne, plameneče oči pod krasno obokanimi obervmi, raven, prevzeten nos, pod njim drobna žareča usta, po katerih se je rad zibal ponosen posmeh, kakor se zarnice igrajo po večernem nebu, ko razgraja nevihta za gorami: vse to skupaj se je strinjalo v lepo podobo. Lepa žena zares je bila gospa Jarinova, veličastna žena; a vabljiva prijaznost in dobrovoljnost ji ni sijala iz lepega obličja. Videti ji je bilo, da je vajena gospodovati in zapovedovati brez ugovora. A kako ljubeznjiva je znala biti, kader je hotela! Toda, gorje, kader se ji je v jezi zmračilo jasno obličje! Kaka razlika med njo in med sestricama v Mirnem dolu! Ljudje so jo primerjali s podobo lepe cesarice Marije Terezije na tistih debelih srebernikih, ki vedno bolj in bolj ginejo iz dežele kakor vse, kar je dobrega na svetu!

Lepa žena je bila grajska gospa, bogata in tudi radodarna, to se mora reči; cerkve in ubogih ni nikedar pozabila, kader se je vračala zopet v mesto. A rada ni zahajala med ljudstvo; plaho so se je ogibali tihodolski otroci, in umikali so se ji s pota iz šole gredoč. Zljubilo se ji je časi, ko jih je srečala ali dohitela na konji, da jih je vabila k sebi, ponujáje jim svitlih dvojač. Strahoma so stali otroci, spogledavali se ter drezali: Pojdi tí, pojdi tí! S težka se je slednjič ujunačil najpogumnejši, bližal se je počasi s pobešenimi očmi, stegnil, kar najdalje mogel, ročico, ter vanjo prestregel sreberne kaplje iz njene roke. Ni se pripognil, ako je pala katera mimo, da bi jo pobral, saj je še pozneje čas. Ni čudo, tako jezno je kopal vranec s kopitom tla, tako serdito je perskal z žarečimi nosnicami: „gotovo grize!“ Zgodilo se je pa tudi časi, da ni bilo tako pogumnega junaka med otroci, tedaj ni čakala dolgo; vsula je med-nje pest srebernikov potem pa pognala konja, ki je zdirjal kakor pušica.

Samotno je živela v svojem gradu; troje poslov je imela za postrežbo: hišno, kuharico in strežaja, ki ji je bil tudi za voznika. Mož ji je bil umerl pred kakimi petimi leti, zapustivši ji lepo premoženje brez otrok. Govorili so, da njun zakon ni bil srečen, ni se vedelo zakaj; nihče je ni nikoli videl prav vesele. Bila je sedaj v onih letih, ko se pri nekaterih ženskih še le prav razvije in razcvete lepota; ona lepota, ki je mnogim moškim nevarnejša, nego cvet perve mladosti. Zakaj je sama živela? Na izbiro bi bila imela snubačev, lepih, mladih, imenitnih, da bi bila le hotela. Zakaj ni hotela? Je-li kedaj ljubilo to ponosno serce? je-li sploh moglo ljubiti? Izmérile so se globočine morja, izmerile visočine gorá; kedó pride kedaj do dna skrivnostim ženskega serca?

Znana je bila z gospodom Mirodolskim; bila sta si dobra prijazna soseda, kakor se spodobi. Letos je bila prišla pozneje v svoj grad. Oglasila se je bila takoj po svojem prihodu pri sosedovih, ter povabila jih za drugi dan na južino: vso družino, z Radovanom vred; znane so ji bile vse razmere v hiši gospoda Mirodolskega. Tega pa ni nikakor hotel gospod, da bi bila poslala z vozom ponje. Ni se vozil rad v tujem vozu in poleg tega je bila pot kratka in prijetna do grada.

Ljubeznjiva gospodinja je bila gospa Jarinova. Umela je tisto redko umetnost, ki je tako potrebna vsakemu, kedor vabi goste in hoče, da se dobro imajo v njegovi hiši. Znala se je z vsakim gostom vesti tako, da se je čutil takoj domačega v njeni družbi. Umela je ne samo govoriti tako, da jo je vsak z veseljem poslušal, umela je tudi, kar je težavneje, zbujati in naravnávati take razgovore, da je bilo vsakemu mogoče tudi samemu vmes govoriti.

Južina je bila napravljena na vertu. Nekoliko pod gradom je bil prijeten prostor, z belim peskom posut, z visokim drevjem in gostim germovjem obdan, samo proti večerni strani prost, tako da se je lepo videlo po vsej dolini. Vse je bilo že pripravljeno: miza z belim, tankim pertom pogernena, in na njej se je lesketala draga posoda. Ali družbe še ni bilo; zastonj se je ozirala zala hišna na vse strani, ali še ne pride gospoda? Kriv tega odlašanja je bil Radovan. Bil je sicer pameten mož, a imel je tudi svoje človeške slabosti. Ni se sicer ponašal sè svojo učenostjo, v družbi ni razkladal svojih modrosti; z gospemi ni govoril o Pelazgih. Etruskih, Obrih in Bizjakih; ni jim bistroumno razlagal, kaj so bili „foretes“ in „sanati“. in kar je druge take in enake učene navlake. Té slabosti, ki ni tako nenavadna pri učenjakih, ni imel Radovan; a ponašal se je rad sè svojim ribištvom. Imel se je za strašnega ribolovca. Rad je govoril v družbi o tej spretnosti svoji, katera se mu je zdela, kakor je bilo videti, silno imenitna. Ni se hvalil sè svoje srečo pri ženskih, kakor se tako radi hvalijo ljubeznjivi mladeniči, ki nabadajo in nabirajo nesrečna ženska serca, kakor pastirji perve rudeče jagode na obeljeno brezovo šibico spomladi.

Ali pri ribah je imel res posebno srečo, ako se mu je smelo vse verjeti, kar je pravil. Radi bi, da bi naši bralci čislali in spoštovali našega mladega prijatelja; prav neprijetno nam je, da jim morebiti zbudimo kak dvom o njegovi resničnosti: a naša nam je perva. Za to jim ne smemo prikrivati njegovih napak, naj si bodo majhne ali velike. Po njegovih besedah je bila ribolovska sreča njegova res nenavadna. Ni bilo tako plitvega, kalnega potoka; ni bilo skoraj luže, da bi ne bil on vjel ribe v njej sè svojim ternkom. In kake ribe! Pedi, komolca dolge, nič ga ni motilo, če so se mu norčevali nevérni poslušalci, da bi mu ne bilo treba stezati roke; perst bi bil dovolj, kazalec ali pa celo mazinec! — In same postervi! če tudi so se mu pesmehovali, da imá beljuge za postervi.

Pod grajskim gričem je tekel bister potok, ne širok ne globok; vendar je bilo mogoče, da je kje kakova posterv v njem. Radovan se je bil zavezal, da hoče naloviti toliko rib, da se jih nasiti vsa družba; in gospa Jarinova je bila obljubila, da jih sama napravi, tako dobro, kakor bodo vredne. Napotijo se torej vsi k potoku; Radovan lovit, gospa, Mirodolski, Zora in Breda pa gledat. Ternek je imel ribič vedno pri sebi, drugo orodje se je lahko dobilo. Gledat, pravimo, so šli drugi; ne samo gledat; ženskim odkaže Radovan svoje delo, da naj mu lové za vado kobilic po polji; sam gospod Mirodolski je smel sedeti nad potokom ter gledati, križem roke deržeč, ali kakor mu drago. Mnogo posla so imele uboge ženske; ribič je potreboval danes strašno vade! Zamolčali ne smemo, da je bila gospa najmanj spretna in ročna pri lovu; smelo bi se morebiti celo reči, da je bila malo nerodna, ako bi ne bila nespodobna ta beseda pri taki gospéj. Mendà so se ji s konca nekoliko studile lahkonoge skakalke, ki imajo gerdo navado, da vjete rade z rujavim sokom onesnažijo roko. Mogoče tudi, da mestna gospa s konca še prav poznala ní kobilic. Tako sodimo po tém, ker je večkrat, ko je kaj vjela, nesla Bredi pokazat, in vselej se je čul glasen smeh. S časom je šlo bolje, človek se vsega privadi, samo volje je treba in truda. In trudila se je pridno ponosna grajska gospa. Kolikokrat je skočila zastonj; zastonj urno zagrabila v travo z rokó! Pridne so bile vse tri lovke, a najročnejša je bila Breda; ni si mogel kaj ribič, da bi je ne pohvalil; in dobiti od njega pohvale, to ni bilo lahko, za to je pa bila tolikanj več vredna.

Pridno so mu znašale kobilic: gospa po eno, Zora in Breda po več; vendar vedno še premalo! Mnogo jim jih je ušlo pri izročevanji in prejemanji, zlasti gospéj; a nikoli ni hotela biti ona kriva; dolžila je njega, on pa njo; tako da je bil veden prepir, kar je močno razveseljevalo gospoda Mirodolskega, ki se je lahko smijal brez opravka sedeč na parobku. Vendar ne čisto brez opravka; štel je, kolikokrat se je katera pripognila, da bi vedel, koliko je vjetih kobilic, a število pripogibov se ni hotelo nikoli prav vjemati sè številom vjetnikov, česar ni nikakor prikrival pridnim lovkam, kakor bi se bilo spodobilo: tudi hudoben je znal biti časi gospod Mirodolski.

„Gospa, vi štirindvajsetkrat — živali šestero; Zora! ti petintridesetkrat — živali šestnajstero; Breda sedemindvajsetkrat — živali petindvajsetero. Kobilica za kobilico, hop, hop! to je veselje!“

Tako jih je dražil dobrodušni gospod.

Ali gospa tudi ni mirovala:

„Šest in šestnajst je dvaindvajset; dvaindvajset in petindvajset — koliko je to? Sedeminštirideset, če sem prav seštela? Kaj pravite, gospod ribič?“

„In tiste, ki so vam ušle?“

„Meni?“

„Vam in onim dvem?“

„Torej kar jih je pobegnilo Zori, Bredi, meni in — vam, gospod Radovan: recimo sedmero; več jih ni. Torej štirideset kobilic nataknenih. Na vsako se ujame ena riba, kaj ne, gospod ribič? ali tudi dvé, če ima človek srečo: ne, gospod Radovan! kaj pravite? Jaz ne umejem vašega rokodelstva!“

„Petnajst, če ima človek srečo; a kako bi, ker ni miru?“

„Recimo torej: na vsako eno. Torej štirideset jih že imamo, dovolj jih bo; poglejmo!“

In gospa gre ter se pripogne nad posodo poleg Radovana.

„Kako je to? gospod Radovan! Kam pa devate, kar vjamete?

Tu vidim samo — ena, dve, tri! samo troje jih gomazi po vodi; in kratke so in drobne kakor pijavke! Ali so to postervi? jaz jih ne poznam, samo učila sem se nekedaj, če se ne motim, da imajo postervi rudeče pike ob straneh; tu ni videti nič pik, poglejte, gospod Radovan!“

„Postervi, ali ne postervi; dobre ribice so, gospa; samo treba, da jih človek pripraviti zna!“

„Takih res nisem še pripravljala; to so ribice za igračo v stekleni posodi na oknu, ne za kuhinjo, gospod Radovan!“

„Drobne ribe, dobre ribe!“

„Torej tri vsega skupaj, pa še té ne postervi! Kako je vendar to, gospod Radovan? Kàj niste rekli, da postervi živé v bistrih potokih; potok je vendar dovolj bister, šivanka bi se mu videla na dnu, in vi ste tako sloveč ribič, kakor smo že tolikokrat slišali; ménim, ako kje kaka posterv tičí v tem potoku od izvira do iztoka, čudno bi bilo, da bi se ne obernila proti vam takoj ko začuti, da prežite tu sè svojo dolgo palico, že iz samega vsmiljenja!“

„Da bi bil le sam; ali ženske niso za drugo na svetu, kakor da motijo in dražijo človeka.“

„Čujete-li, gospodična Zora! kako govori vaš ljubeznjivi ženin? Kaj bo še pozneje? Jaz bi si premislila, ako bi bila na vašem mestu; še je čas! Pomnili bodete še kedaj, da sem vas svarila, ali tedaj bo prepozno!“

„Nič se ne bojte, gospa! Ni tako hudoben, ne, kakor se dela; nič ne dé, če kedaj malo zagermi nad-me, kader bom zaslužila.“

„Zaslužili boste kedaj?“

„Bog ve!“ — —

„Glejte! ravno zdaj bi bila ena prijela, ko bi bilo le malo bolj mirno; saj ni čuti germečega boga!“

„Za zdaj bodi dovolj, gospod Radovan! Vi ste storili svojo dolžnost; kaj se more, če nočejo ribe? Čujte, šest bije ura; vzemimo kar imamo, za vas bo dovolj, gospod Radovan; mi pa si bomo morali danes s čem drugim pomagati. Pojmo, gospoda!“

Tako so se šalili; tako so ribe in kobilice lovili. Gospa Jarinova je bila danes dobre volje, da je ni še nikoli nihče videl tako. A Radovan je imel danes nesrečen dan. Kedó ni že sam izkusil, da ravno takrat, kader bi se rad izkazal pred svetom, zlasti pred ženskim, ravno takrat mu gre vse na robe! Nesrečni ribič se je izgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil ternek prevelik, zdaj premajhen; tudi kobilice mu niso bile nikoli prav, zdaj predrobne, zdaj predebele. Najbolj pa je dolžil žensko radovednost; in to dolženje je bilo morebiti še najbolj pravično. Kakor hitro je začela kimati dolga šibka palica ribičeva, da si je mislil: zdaj le bo! hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj Zora — in oplašena se je obernila riba, izpustivši vado in ostri ternek. Res, nesrečen dan je imel danes Radovan; vendar upamo si reči, da se bode morebiti še v poznih letih z veseljem spominjal lepega dneva.

Bogata gospoda, ki prebiva po mestih v visokih palačah, ima navado, da razveseljuje z godbo in petjem povabljene goste pri pojedini; saj se tudi živinica na paši še enkrat tako veselo pase, ko prepeva pastir ali dela na piščalko. Tudi gospé Jarinove gosti niso pogrešali pri južini pevcev in godcev. Po drevji in po germovji so peli in gostoleli tiči, da je bilo veselje: vsak po svoje, na drobno in na debelo, in vendar je bilo tako prijetno, tako sladko soglasje! Zamaknena je poslušala vesela družba in za nekoliko časa je umolknila prijazna govorica, ki se je prej skoraj tako veselo glasila, kakor tičje petje po vertu.

„Vse, kar je res,“ izpregovori gospod Mirodolski, „vse, kar je res. gospa! pevce imate izurjene in lepo ubrane; tudi naši niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo nekoliko po vsem Tihem dolu, kar ní najmanji moj ponos.“

„Morebiti je pa nekoliko vaših vmés; po pravici moram reči, da moje uho ne loči tičjega petja; meni se glasi vse enako.“

„Že mogoče, že mogoče! Res nekateri glasovi se mi zdé prav znani. To ní lepo, gospa soseda, da izvajate in izvabljate tiče svojemu sosedu, ki vam ní nikoli, žalega storil. O, velika je moč ženske lepote; vsaka živa stvar se ji klanja!“

Gospa Jarinova se mu prikloni rekoč:

„Od kedaj ste tako ljubeznjivi, gospod Mirodolski? Gola zavist vas dela ljubeznjivega, gospod; a taka prisiljena ljubeznjivost nima veljave pri nas. Ne bodite tako samopašni, gospod; privoščite tudi komu drugemu kaj dobrega, zakaj ne tudi sosedi! Po krivem me dolžite; če se je res pridružil kateri izmed vaših mojim tičem, bodite prepričani, da té žalostne prikazni vam nisem jaz kriva. Za vami so prišli; saj govore ljudjé, da hodijo za vami kakor kokoši za gospodinjo; bog vé, kaj delate z njimi; jaz ne umejem takih čudodelnih skrivnosti. Z vami so prišli, z vami se vernejo zopet v Mirni dol. Ako bi letali res tiči, kakor pravite, za žensko lepoto; bodite prevérjeni, gospod sosed, ne bilo bi jim treba iskati je drugod; nobeden bi se vam ne genil z Mirnega dola.“

Na té besede, ki jih je govorila gospa Jarinova z nepopisno ljubeznjivo šaljivostjo, se Breda glasno zasmeje: prijetno se je razlegal njén smeh, kakor kukovice glas po zelenem bukovji s pomladi! Zora zarudi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro oko, kakor ko za trenotje oblak zakrije zlato solnce na jasnem nebu. Čutila je, da se je ozerlo vánjo Radovanovo oko. Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je moči človeku modremu biti na svetu; vendar ne govorili bi resnice, ako bi terdili, da so mu bile neprijetne gospé Jarinove besede. Z veseljem, ne brez ponosa, je gledal lepi hčerki svoji; rekel ni besede, a srečni pogled njegov je jasno govoril: Prav pravite, gospá soseda; brez lepote nismo v Mirnem dolu.

In tako je bilo veselo vse omizje.

Nesreča — strela z jasnega neba — skali jim veselo trenotje. Ravno so se podajale ribe, ki jih je bila res sama napravila gospa Jarinova: perva je bila Zora na versti; kar ji padejo vilice iz roke na tla v beli pesek. Hitro se pripogne deklica, ter jih pobere. Radovan, ki je sedel poleg nje, deržal se je, „kakor lipov bog“, ní se ganil, da bi postregel, kakor je moškemu dolžnost, svoji sosedi, nevesti svoji! Po vsej pravici torej ga je pokarala gospa:

„Lepo se vedete, gospod Radovan!“

„Hotel sem se ravno pripogniti, a bilo je že prepozno. Zora je tako urna!“

„Kakor posterv! Prepozno; lep izgovor! Moški, kateri sedi poleg gospodičine ali pa tudi gospé, vse enako; kaj pa še le poleg neveste! treba da ima pazne oči; da vidi, kaj se godi, kaj se bode godilo. Prepozno! Planiti je bilo treba, prestreči jih, ali pa vsaj pobrati, če človek ni že tako uren. Vi pa sedite, kakor malik, ter gledate mirno, kako se trudi lepa soseda poleg vas. Križ je s takim — medvedom! Uboga Zora, koliko truda ji bode treba, da vas ugladi in omika, vsaj za domačo potrebo! O da bi vas imela jaz nekoliko časa v svoji oblasti; kako hitro bi vas navadila plesati!“

„Gospá! Velika je vaša moč; kar bi hoteli, vse bi iz mene storili; a da bi me kedaj naučili plesati, ne verujem; strašno sem neroden in neukreten; prej medveda!“

„Káj? Plesati? plesati vas bi bilo še le učiti treba? Ženin hočete biti in plesati ne znate? O ti moj bog! Od kod pa ste, iz katerega berloga ste doma?“

„Meni se zdi, da je ta umetnost, o kateri tako navdušeno govorite, gospa, moškemu prav malo potrebna; ženski — ne rečem.“

„Torej hočete, da naj ženske same plešemo, krasen ples!“

„Tudi tega na pravim; zdi se mi, da tudi ženska lahko izhaja brez plesa. To pa je gotovo, da je moški, ki pleše, smešna prikazen.“

„Tako? — In David je plesal pred skrinjo mirú in sprave; in Sokrat sám je plesal, vaš patron, kakor veste. Kaj pravite zdaj, govorite!“

„Kako je David plesal, ne vem, tudi ni povedano v svetem pismu; tega pa sem prevérjen, da ní plesal ne polke ne mazurke; jaz menim, da je sveti mož samo tako nekako poskakoval od veselja; kakor veli pismo: Veselite se in od veselja poskakujte. A kar se tiče Sokrata, „mojega patrona“, to vemo na tanko, kako je bilo. Kader je hotel plesati, zaklenil se je v svojo izbo, da ga ní videla živa duša, ne otroci, ne žena; kaj bi bila rekla poštena Ksantipa? In lahko si mislimo, káko je bilo njegovo plesanje. Skakal je, zvračal se je mož brez takta, brez gracije; gibati se je hotel, druzega nič, ker je vedel, da je gibanje zdravo telesu.“

„Plesal je torej, menite, kakor medved na sejmu!“

„Tako nekako, dà, gospa! Kakor medved na sejmu; zato pa tudi ni hotel, da bi ga gledal svet; bil je pameten mož, moj patron.“

Po tem ostrem dvoboji, v katerem sta pervič gospa Jarinova in Radovan merila svoje moči, brez pravega vspeha — zmaga se ni nagnila na nobeno stran — potihne Radovan. Z neko pomenljivo resnobo ogleduje družbo; videti mu je bilo, da se mu zbuja v persih misel, ki si ne upa na dan. Nastala je bila tista osodepolna tihota, ki nastaja navadno pred hudo uro. Čutila je vsa družba, da plava nad njo siv oblak, ki nič dobrega ne obeta. Po dolgem premišljevanji se ujunači mladenič in začne:

„Tri ženske, dva moška, število nam ní ugodno, da ne govorim o moči na oni strani, katere sem ravno kar nekoliko izkusil. V strahu in trepetu torej začenjam boj, iz katerega se vernem, kakor bode božja volja in vaša, milostna gospa! Boj začnem ne zase, nego za moške pravice. Karali ste me, gospa, ostro ste me karali, da nisem storil svoje dolžnosti; hudo dolženje! Poskusimo, kako bi se zagovarjal, morebiti celó opravičil. Zori so pale vilice iz rok, pobrala jih je sama; to se meni prav pametno zdi, čisto naravno: jaz delam tudi tako. Vi ste drugih misli, gospa! Vi sodite in ne samo vi, gospa; tako sodi velik del ženstva, da jo moža dolžnost streči ženski, „po rokah jo nositi“, pestovati jo kakor otroka. Tako ravnanje se mi ne zdi primérno; dostojno ni ne možu ne ženi. Daleč za nami so oni srednoveški časi malikovanja z ženstvom, one nezdrave, nemoške galanterije. Mož naj spoštuje ženo, enakorodna mu bodi, enakopravna.“ —

Pri teh besedah je gospé Jarinovi zablisknil po ustnah oni ponosno-zaničljivi smeh, o katerem smo prej govorili. Pogovor prej tako prijetno šaljiv, dobil je mahoma resno lice. Predaleč je bil zašel, morebiti nehoté, Radovan; zdaj mu ni bilo moči več nazaj. Približala sta se bila strelonosna, nasprotna oblaka; mogoče ni bilo več, da bi ne šinila strela iz oblaka v oblak.

„Enakorodna, enakopravna bodi žena možu! — dekla, sužnja mu bodi, govorimo naravnost, brez okolišev, gospod! Ženska je na niži stópinji, zaostala je za moškim v razvoji. Mož je moč, žena slabost; mož je „krona stvaritve“; možu oblast in pravice, po naravnih zakonih; mož je glava, mož gospodar, njemu oblast in slavo in čast; pridite, pokleknite in molite! Mož naj gospoduje; žena naj služi. Za njim naj se obrača, kakor solnčnica za solncem: iz obraza naj mu vgiblje, bere želje, izpolni naj mu jih, predno jih je izgovoril. Blag bodi mož, res, velikodušen: blago poterpljenje imej sè siroto, ako je mlada, lepa, poslušna, pokorna, podložna; ako vstreza vsaki želji njegovi, bodi si še tako nespametna, oblastna, surova! ako se vse njene misli in želje sučejo o njem, svojem središči, svojem solnci, iz katerega jej izhaja luč, gorkota, življenje; ako mu ni nikedar in nikjer na poti, ne vpraša ga, kam greš, kje si bil tako dolgo? zakaj si žalosten, zakaj si vesel? Vsakemu svoje! Mož naj dela, kar hoče, naj hodi, kamor mu drago, naj se kratkočasi, kakor ga veseli. Žena ostani doma pri poslih, pri otrocih; kuhaj, šivaj, pospravljaj, da bode vse lepo in snažno, kader pride domóv; glej, da ga pozdraviš z jasnim, prijaznim obličjem; ako je slabe volje, pogladi mu skerbi s čela, če je gladka in mehka tvoja ročica. Ako lepo ravná s teboj, bodi mu hvaležna, vesela; ako te graja, kara, daje ti gerde priimke, če tudi nisi zaslužila; terpi voljno, poljubljaj šibo, ki te bije: tvoje bode nebeško kraljestvo. A za vse na svetu: nikoli in nikjer ne imej svoje volje: to bi bil upor proti večnim naravnim zakonom. Med štirimi stenami tvojega doma, tvojega kraljestva, naj bivajo vse tvoje želje. Ne glej skozi okno na ulice, kaj delajo ljudje, na nebo, kakošno je vreme; tvojega moža obličje je tvoje nebo; z njega ti sije solnce milosti, na njegovem čelu se ti zbirajo hudourni oblaki, iz njegovih očí se ti bliska, iz njegovih ust ti germi. Ne zabi, ženska, da si telo brez duše: ne misli, da si človek: ti si stvar, blago, ki se próda, ki ima gotovo ceno, ki najde kupca, ako mu je po volji!“

„Z živo besedo ste nam popisali, gospa, žalostno stanje ženstva, kakoršno se, žalibog! še zdaj, človeštvu na sramoto, nahaja po nekaterih krajih. Ne samo rahločutno žensko, vsako pošteno moško sercé se v sveti jezi upira proti nesrečni osodi ženstva v na pol divjih jutrovih deželah!“

„Jutrovih deželah! Na delajte se nevednega, gospod! Pustimo jutrove dežele; tam niso nesrečne žene domá; tam je vse pošteno, odkrito; tam ni sleparstva in licemérstva; tam se besede zlagajo z dejanjem. Tam so razmere jasne: ženska vé, káj je njen poklic, káj je čaka; nihče je ne slepi, nihče ne zbuja v njenih persih želj, hrepenenja, ki se nikedar ne uresniči, usresničiti ne more; nihče ji ne kaže sreče, ideala, ki ji sije v nedosežni višini. Česar človek ne pozna, tudi ne želi. Tam vé ženska, za káj je rojena, v čem je njena vrednost; ravna se po tem, zadovoljna je in srečna. Dà, srečna je lahko ženska v haremu!“

„Dobre volje ste, gospa!“

„Ne vedela bi, zakaj! — Ne o daljnih jutrovih deželah, gospod; govorila sem o naših deželah, o visoko izobraženi Evropi, kako je stanje ženstva pri nas v visokih palačah in pod nizko slamnato streho. Žalostno, sramotno, vnebovpijoče! Tu je tiranstvo domá; hujše, sramotnejše nego pri divjakih; tam je golo, pošteno; tu se zavija v lepo, sleparsko obliko, lepotiči se s prijetno donečimi besedami; tu je tiranstvo s prijaznim obličjem; olika, omika: sleparstvo, pobeljen grob!“

Po teh besedah, ki so se vsipale kakor toča iz lepih ust krasne žene, nastane za nekoliko časa soparna tihota. Sedeli so tiho, vsak v sé zamišljen. Gospé je bilo videti žal, da je tako strastno, tako iz serca govorila, da je kalila veselje povabljenim gostom. Zora, ki je sedela poleg njé, je sè zarudelimi lici poslušala njene strastne, goreče besede, tako, da ji je skoraj sapa uhajala. Kedó vé, kaj se je godilo v njenem mladem, neizkušenem serci! Ko jo vidi gospa tako zamišljeno, prime ji z obéma rokama glavo, pritisne si jo na persi in poljubi jo na belo čelo.

Vse je molčalo nekoliko trenotij. Zamišljen je sedel Radovan; take še nikoli ní videl svoje neveste; čudno mu je bilo pri serci. — Pokojno, gladko je morje, kakor lice otroka, spečega v zibeli. Vse je mirno na ladiji; kedó bi se bál? Jasno je nebo, kakor ribje oko; samo tam proti večerni strani, daleč, daleč vstaja meglica počasi iz morja, dviga se na jasno obzorje, že se je zagostila v bel oblaček. Sè skerbnim očesom gleda stari pomornik nedolžni oblaček; postaral se je na morji in on vé, kaj pomeni bela meglica; ne dolgo in dvigne se vihar, zbudé se valovi in tedaj bodi ti milostivo nebo. ladija! in vam vsem, ki ste na njej! Tako se je bila prikazala Radovanu na jasnem obzorji osodna meglica: videl jo je, a vedel ni, kaj pomeni; malo je še poznal svet in življenje: med knjigami mu je bila pretekla „življenja lepša polovica“. Kmalo se mu zvedri čelo in vesel, kakor prej, ogovori gospo:

„Res, nesrečo sem imel z ribištvom danes, postervi mi ní bilo pred očí; vendar današnjega dneva ne štejem med izgubljene. Z očmí gledam danes pervič, kar sem že tako dolgo videti želel — prorokinjo, navdušeno prorokinjo ženske osvoboje! Osvoboja ni prav dobra beseda, vendar emancipacija ima tako neprijeten, tuj glas; recimo torej: osvoboja, ako dovolite, gospa?“

„Kakor vam drago, gospod, da se le umemo.“

„Mnogo sem že slišal in bral o ženski osvoboji, tem najnovejšem vprašanji družabnega ali socijalnega življenja — sedanje življenje sestoji skoraj iz samih vprašanj, brez odgovorov — vprašati je lehko, odgovarjati težko; mnogo sem slišal in bral o ženskih, katere se, nezadovoljne sè svojim stanjem, sè svojimi dolžnostmi in pravicami, odmérjenimi jim po naravnih in človeških zakonih, povzdigujejo nad svoj spol, hrepené in silijo v to, kar jim bode, kar jim mora biti večno nedosežno. Menil sem do zdaj, da so take ženske samo kake igralke, pevke, plesalke in enake ženščine, katere so, po svojem stanu že, prestopile meje svojega spola; tu pa tam kaka postarna, pozabljena samica; kaka „nerazumljena“ krepkoduha nemška pisateljica z debelogledimi, okroglimi naočniki na prevzetnem nosu! Menil sem, da take ženske, ki so se zarotile proti ubogemu moškemu spolu, so doma samo v Ameriki, na Angleškem, na Ruskem, tu pa tam katera na Nemškem; tako blizo bi jih ne bil iskal; da so med njimi tudi take žene, kakoršna mi je stopila danes perva pred očí, tega bi si ne bil nikedar mislil. Prej sem menil, da se nam ní bati té nove zarotbe, zdaj vidim, da sem sodil lahkomiselno; zdaj vidim, kaka nevarnost preti vsemu moškemu rodu! Konec bode našega gospostva, morebiti celo našega bitja, kader se dvigne nad nas silni maščevalni roj novih Amazon, njim na čelu vi, gospa, sijajna kraljica, Pentezileja! Gospa, gospa! kader pridere v naše kraje nevsmiljena vojska, na iskrih vrancih, z bridkimi meči, sulicami in pušicami, o gospa, krenite tedaj v stran, ognite se Tihega dola, ne zabite, da sva bila nekedaj vaša soseda, vaša gosta, gospod Mirodolski in jaz, ki se vam klanjam, ki vas prosim milosti, premagan, v prah ponižan nasprotnik!“

Vsi se veselo zasmejejo na té besede, ki jih je Radovan res prav ginljivo govoril. Smijala se je tudi gospa Jarinova, a njen smeh je bil videti nekako posiljen. Ko je potihnil smeh, odgovori mu brez vsmiljenja:

„To je torej vaše junaštvo, vaše moštvo! Orožje dejati iz rok pred bojem, sramota! Takim gospodom naj služimo ženske! Nič milosti! boj, boj! po boji mir in sprava in milost, kedor je milosti vreden, ali potreben! Predno pa pride vojska, katere se, kakor je videti, tako bojite, predno se vdarimo z bridkim mečem, poskusimo se prej z nekervavim orožjem, katero znamo sukati tudi me ženske, če ne tako krepko in umetno kakor vi, znamo ga sukati vsaj urno, kar se nam rado oponaša: poskusimo se z besedo!

Imenovali ste me prorokinjo ženske osvoboje. Jaz ne prorokujem; jaz govorim samo, kar mislim, kar se mi vidi, da je pravo. In to je, da ženska ní sedaj moškemu nikakor enakopravna, da je pod njim, da je sužnja njegova, ker je telesno slabeja. Telesno slabeja, pravim, zapomnite si to, gospod; samo telesno! Oblast, gospostvo ima, kedor ima moč, telesno moč. Ta zakon vlada med rastlinami, med živalmi; močneja slabejo zatira, da jo zatre, izpodrine, da sama vlada ter se veseli svojega življenja. Ta zakon naj vlada tudi v človeštvu? Kako naj se potem loči človeštvo od brezumne narave? Vladal je ta zakon, kakor nas učí zgodovina, tudi jaz sem pogledala nekoliko v zgodovino — tudi med narodi, stanovi, posamezniki: izgledov mi ní treba navajati vam, ki vse to bolje veste. Ta zakon, pravim, je vladal in vlada še tudi v človeštvu, nekedaj v surovi, kruti, potem v vedno glaji in glaji obliki, in to je tudi že nekaj, tudi to je že napredek; a tu se ne smemo ustaviti. Kaj loči zarés človeka od živali? Železnice, telegrafi, delniška društva? Vse lepo, krasno! Vendar, ako bi ne imeli druzega, bili bi samo više razvite živali. Kar loči človeka v resnici, bistveno, ne samo na videz od živali, to je: pravočutje! Pustite, da tudi jaz, kakor vi, kujem besede; beseda gotovo ní dobra, vendar umete, kaj menim, in to je dovolj. Žival ne pozna pravice; njej je moč pravica. Pravočutje je prava človekova last; ono je začetek in konec vsega človeškega izobraževanja in napredka, v njem je zajeta vsa moralnost. Ta čut se zbuja, širi, vkoreninja bolj in bolj in kader bode navdal, predelal in prestvaril vsa človeška serca, potem bode doseglo človeštvo svoj namen, potem bode zemlja pravo človeško prebivališče. Spoznanje, prepričanje, da je vsako človeško bitje samopravno, da smo si enakopravni vsi, kar nas nosi človeško podobo — narod narodu, služabnik gospodu, ženska moškemu — ta nova véra ne smé ostati samo v knjigah, v nekaterih razsvitljenih glavah; treba da se uresniči, da se uvede v vse razmere človeškega življenja. Iz pravočutja, gospod, zagovarjam žensko osvobojo, kakor ste jo vi kerstili. Posmehujte se mojemu učenemu besedovanju, prosto vam; mé osvobojenke ne smemo biti in nismo občutne!“

Ko je bila gospa Jarinova končala svoj krepki govor, zaploska ji Zora z rokama, da se je razlegalo po vertu. Na to se oberne proti ubozemu Radovanu sè zmagovitim obrazom:

„Zdaj je tvoja versta. Radovan! ujunači se, govori; radovedni smo, kako bodeš odgovarjal.“

„Tudi ti, Zora!“

„Recimo: tudi jaz! Kaj te je strah, Radovan?“

„Slovo sem upu, strahu dal. Dobro je, da se juha ne jé tako vroča kakor se kuha. Strah me ní, a v zadregi sem, ne tajim. Z osvobojenko, kakor se imenujete, gospá, nisem še govoril; jaz imam to slabost, da me osupne in v stisko spravi vsaka nova prikazen, dokler se je ne privadim. Meni ní dano, da bi kar tako iz rokava iztresal besedo za besedo, umetno stavljene, dobro vezane. Meni ní dano brez priprave govoriti ‚kakor bi rožice sadil‘ in ‚otrobe vezati‘ me je sram, zlasti v taki družbi.“

„Izgovori, prazni izgovori!“

„Resnični izgovori, gospa! Sploh je moškemu težavno govoriti sè žensko o tako imenitnih stvaréh: človek ne sme in ne more vedno, kakor bi hotel.“

„Vidite, gospod? Taka je vaša enakopravnost! Napuh, moški napuh vam puhti iz vsake besede. Vsak poklon je golo razžaljenje. Moški ne more govoriti sè žensko o resnih, pametnih stvaréh — kakor z otrokom! Vidite, tako je!“

„Krivo ste me umeli, gospa! Hotel sem reči, da v moški družbi človeku ní treba tako prevdarjati in pretehtovati vsake besede, kakor v pogovoru sè žensko. Kako pazno in previdno je treba tu sukati orožje! Neroden človek, kakoršen sem jaz, lahko zadene kam, kjer zaboli, morebiti celo osvobojenko, gospa!“

„Dovolj izgovorov, gospod; začnite, zavihtite bridki meč, stala bom, ne trenem z očesom!“

„Tako se vas pa še bolj bojim, vi ste strašna borilka, gospa! Kaj me je motilo, siroto, da sem se pustil v boj, ki mi obeta gotovo premago! Sedaj je čas, gospa, da se vam izpovem — sramotno izpovedovanje! Dejal sem, da sem mnogo bral o ženski osvoboji: vi mislite, gospa, bog vé kake učene knjige! A motite se, gospa: pomislite samo: Mill, vaš veliki prorok, mi je znan samo po imenu!“

„Pustite Milla ter povejte, kaj vi mislite!“

„Jaz v strahu in ponižnosti, milostna gospa, mislim tako: Ženska, pravite, bodi moškemu enakopravna: jaz pa pravim, da mu je enakopravna po vsem izobraženem svetu.“

„Jaz pa pravim, da mu ni.“

„O kako lepa priložnost bi bila tukaj posnemati nebeškega Platona! Vse bi bilo skupaj, samo Sokrata ní; in brez Sokrata ní Platonovega razgovora. Torej ‚kuhajmo z vodo‘, kakor drugi ljudje!

Jaz terdim torej, da je pri nas ženska moškemu enakopravna, kolikor mu more biti po svoji naravi.“

„Tega sem se nadejala: znana pesem: vendar govorite!“

„Težko mi bode govoriti, ker veste že vse naprej, kar bi utegnil jaz z vsem svojim trudom spraviti na dan. Govoril bodem samo, ‚pour l’honneur du drapeau‘, da se, tako ali tako, izkopljem iz stiske, v katero me je pripravila moja lahkomiselnost. Nikakor si ne domišljam, da vém povedati kaj, kar bi pospešilo rešenje tega vprašanja.

Zgodovina nam kaže in posebno jasno rimska zgodovina, da deržava začenja propadati ob istem času, ko jameta spola prestopati svoje naravne meje, ko sta se moštvo in ženstvo tako rekoč naveličala svojih naravnih nalog ter jih jameta zamenjavati iz gole preširnosti. In zdi se mi, da se ne motim, ako terdim, da ima deržavni propad svoje poglavitne korenine v tej nezdravi, nenaravni prikazni. Kako bi moglo biti drugače? Stara resnica je, da je družina podloga deržavi, družini zakon. — Poterpi malo, Zora; upam, da skoraj izgazim iz té suhoparne učenosti, v katero sem tako nesrečno zabredel v svoji stiski; glej, s kako blagodušno poterpežljivostjo me posluša moja čestita nasprotnica, milostna gospa! — Zakon more biti srečen samo, ako oba, mož in žena, izpolnjujeta zvesto vsak svoje dolžnosti, tako različne si po svoji naravi: ako je žena zares žena, popolnoma žena in samó žena, in mož nasproti enako, tako da se vzajemno podpirata, tako rekoč dopolnjujeta v lepo celoto: dva različna glasova v prijetnem soglasji! Iz tega, in samo iz tega izvira medsobno spoštovanje, edina terdna podloga zakonski ljubezni: vse drugo je pena, sanjarstvo, sleparstvo! — Ti se nasmehuješ, Zora? — O da bi vedele žene, da bi prav do kórena izpoznale, kaj na njih čislamo, spoštujemo možje, kaj ljubimo, po čem hrepenimo! Mi iščemo, česar pogrešamo v sebi: one mehkote, nježnosti, rahločutnosti; one poterpežljivosti in stanovitnosti; onega premagovanja in zatajevanja samega sebe, tolikanj prepevanega, nikedar dovolj hvaljenega; one angeljske vdanosti, ki terpi in molčí; onega obličja, ki se smeje sè solzami v očéh, ki razoroži, omeči surovega divjaka! One vedne, nikedar kaljene dušne jasnosti: serca, ki ljubi brez samopridnosti, ki terpi krivico in ne očita, ki odpušča, kakor sam bog odpušča; očesa, iz katerega sije zadovoljnost in sreča, ki zbuja, kakor pomladno solnce, veselje in življenje, kamor posije; gladkega lica, ki ga žari, kakor zarija jutranje nebo, najlepša boja na svetu, sramežljiva rudečica; ust, ki blagoslavljajo, ne kolnejo, iz katerih ne pride huda, nespodobna beseda; ročice, ki gladi s čela gube, ki blaži, množi, v zlato spreminja, česar se dotakne: naročja, v katero se zateka mož, kakor dete v materino krilo, iz življenja viharjev, rekoč: Tu je moje zavetje, moje zatišje, tu je moj dom! Oj ti blaženo naročje zveste žene! Naj se ti je tudi za nekaj časa izneveril nestanovitnež, naj je iskal veselja, omame drugod: po vseh svojih zmotah in krivih potih se verne slednjič k tebi skesán: vse je sleparstvo po svetu in laž; tu je ljubezen, zvestoba, tu je mir in sreča!

Taka bodi ženska, potem bode ne samo možu enakopravna družica, potem bode najlepša, najblažja stvar, kar jih nebeško solnce obseva. Ali taka more biti samo, ako se ne izneveri svojemu spolu, svoji naravi; ako razvija lastne svoje moči, ne hrepeneč po tem, kar ji je odrečeno. nedosežno.“

Tu. sredi Radovanovega govora, pride hišna povedat gospé, da je prišel mož, ki bi rad nekaj važnega z njo govoril. Neprijetno je bilo gospé: vendar morala je za nekaj časa zapustiti svoje goste.

„Oprostite, gospod,“ oberne se k Radovanu, „da vas zapustim, saj vidite, da ni drugače, ravno sedaj, ko ste končali uvod svojemu govoru. Poterpite malo, takoj se vernem.“

Ko se je bila poslovila gospa, povzame Zora besedo:

„Da ne bodeš imel časa, Radovan, pripravljati se ter premišljevati in prevdarjati, kako bi najbolje govoril proti nam, zdi se mi koristno, da ti dajem jaz nekoliko opravka. Kar si govoril o ženski, to je vse prav lepo, a vse to meri samo na ženske, ki jim je moči stopiti v zakonski stan. To pa veš, da nas vseh ne čaka ta sreča. Koliko je deklet, ki ostanejo samice vse svoje življenje, da si imajo vse, kar bi moglo osrečiti moža.“

„Res je tako, ljuba moja! Do sedaj sem govoril samo o ženski v zakonu. Po moji misli ima vsaka ženska naravni poklic, ustanoviti družino, razen ako se katera iz viših namenov prostovoljno odpové temu poklicu, upajoč, da ji bode moči v drugem stanu po svoje koristiti človeštvu. Take ženske so vredne najvišjega spoštovanja. Žalibog, da pri sedanjih okolnostih in razmerah je samo enemu delu ženstva doseči svoj naravni namen. In to se meni zdi edino pravo žensko vprašanje. V tej žalostni, nenaravni prikazni je prava korenina zlega, ki tare ženstvo. Dolžnost je vsakemu izmed nas, po svoji moči delati na to, da bode vedno večemu delu ženstva mogoče doseči svoj namen.“

Tu mu seže Breda v besedo. Videti ji je bilo že prej, takoj po Zorinih besedah, da bi bila rada govorila, samo da ni bilo prave priložnosti. Veselo se nasmeje Zori, rekoč:

„To je vendar prav lepo, da ne zabiš svoje uboge sestre, da skerbiš tudi zame, ki mi je prisojeno, da ostanem samica vse svoje žive dni, in tudi tebi sem hvaležna. Radovan!“

„Kako moreš tako govoriti, ljuba moja?“ odgovori ji Zora nekako v zadregi. „Kedo je mislil nate! Tebi je res prava sila. Samo izbirati si bode treba, in smela boš biti precej izbirčna. Samo počakaj malo; starejša je perva na versti, tako se spodobi. Ker si skoraj dve leti mlajša, lahko še čakaš nekoliko časa; nič se ne mudi.“

„Kaj govoriš? Kedo je pa rekel, da se mislim možiti! Meni se zdi, da imam tudi jaz nekaj vmés govoriti. Jaz ostanem pri očetu. Prijetno bova skupaj gospodarila in gospodinjila in časa bova imela dovolj reševati žensko vprašanje, ako ga ne bodeta že prej rešila vidva z gospo Jarinova, ki je ni toliko časa nazaj. — Jelite, očka?“

„Ne zavezuj se prezgodaj, dete moje;“ odgovori ji oče: „človek se ne sme prenagliti v sklepih in obljubah. Ako bodeš in dokler bodeš hotela ostati pri svojim starem očetu, to veš, da ti bode hvaležen. Kader pa pride tvoj čas, stóri, kakor ti veli serce; saj očetu mora biti nad vse otrokova sreča.

Torej Breda je tudi preskerbljena, Radovan; a kaj počnemo z drugimi? da se vdeležim tudi jaz vašega dobrodelnega prizadevanja. Tudi jaz mislim o ženstvu kakor ti, moj sin. Ali koliko časa bode preteklo, da pridemo do vzornega stanja, ki je tebi pred očmi! Koliko solz bode na tihem teklo do tega časa! Zboljševanje napreduje počasi. Koliko prememb, kakih prevratov bode treba, da dosežemo česar želimo! Kaj nam je početi dotlé? Po moji misli je skerbeti, da se dekleta po učilnicah in družinah izrejajo in podučujejo tako, da pridejo do potrebne samostalnosti; treba je razvijati jim duh, utèrjati značaj, tako da jim bode moči, kakor razmere nanesó, pošteno živeti v zakonskem ali samskem stanu. Kader bodejo tako odgojene in izučene, tedaj naj se razširi tesno okrožje ženske delavnosti; ženskim naj se izročajo dela, posli, službe, za katere imajo zmožnost in veselje. Ta je, po mojih mislih, edino prava ženska osvoboja. Kar sem tu o kratkem omenil, to ní nič novega. Ta misel se že zbuja in širi, začelo se je že delati po tem spoznanji; perve poskušnje vidimo tu pa tam, in ne sme nas motiti in strašiti, ako pri teh poskušnjah ne gre vse tako gladko in srečno, kakor bi želeli.“

„Ali tega pa vendar ne, oče!“ oglasi se Breda, „da bi se ženske vrivale v vse stanove, tudi v take, kateri jim nikakor ne pristoje, ker so nasprotni ženski naravi. In ravno v táke silijo najbolj, kakor se bere. Meni se zdi prav smešno, dá zoperno mi je, da imajo neke „osvobojenke“, zlasti Amerikanke in Rusinje največe veselje do zdravniškega stanu. Žena zdravnica, ranocelnica, z nožem v roki — samo misliti si ne smem! Uradnice, nižje, seveda; učiteljice, samo ne v latinskih in visokih šolah; to naj bode. Seveda, ako bi šlo po mojem, naj bi se ženska deržala hiše; ženski ne pristoji javnost.“

„Le kimaj ji, Radovan,“ huduje se Zora.

„Ti pa Breda imata prav zastarele misli. Škoda, da ní gospé; ona bi vama odgovorila, kakor se spodobi. Šivati, prati, otroke česati; to so ti prava ženska opravila; za to smo vstvarjene: kar je višega, to nám bodi večno zaperto; v to naj se ne vrivamo, to pripada moškim, ki so prejeli za to neke posebne darove! — In kako čudno govoriš o ljubezni!“

Še bi bila dalje tako govorila, ako bi ji ne bil Radovan segel v besedo:

„Treba ni gospé, Zora; ti govoriš, kakor ona. Takih besed nisem še čul iz tvojih ust. Jaz upam, Zora, da ne zaničuješ ženskih opravil, ki si jih imenovala; to bi bilo žalostno, prav žalostno.“

„Tega ne, Radovan; zaničujem jih ne; znala bom izpolnjevati svoje dolžnosti, kakor vsaka poštena žena. Samo proti temu se upiram, da bi bile mé samo za to na svetu; meni se vidi, Radovan, da tí nekako prenizko ceniš žensko.“

Razgovor je bil dobil neprijazno lice. O pravem času se poverne gospa.

„Morda vendar niste rešili brez mene ženskega vprašanja? To bi ne bilo lepo!“

„Nič se ne bojte, gospa!“, odgovori ji Radovan: poskusili smo, ali sami ne moremo nič; še z vami bo težko, se bojim, strašno zvito je to nesrečno vprašanje; jaz ga imam dovolj.“

„Torej ne bodete nadaljevali, kakor je videti, svojega odgovora?“

„Nocoj ne več, gospa!“ reče gospod Mirodolski. „Solnce je že zdavnaj zašlo, in mrak nastaje po dolini; čas je, da se napotimo proti domu.“

„Torej kader se zopet snidemo — upam, da kmalo — ne pozabite, gospod Radovan, da ste mi ostali na dolgu.“

„Bodite mirni, gospa; ostane mi v spominu moj dolg, naši pogovori in vse današnje popoldne!“

Prijazno se poslové. Gospa poljubi Zoro in Bredo, gospodu Mirodolskemu in Radovanu podá roko. Družba se napoti proti domu.

Lep večer je bil: večernica je sijala na jasnem nebu in iz tamnega smerečja se je razlegala kosova pesem po tihi dolini. Molčé je stopala družba, Zora in Breda spredaj, gospod Mirodolski in Radovan za njima; vsak je imel svoje misli, kakor je bilo videti, nič prav prijetne misli. Tudi Perunu se je zdelo, da ni vse, kakor bi moralo biti; vajen je bil videti jih glasne in vesele, prizadejal si je mnogo z lajanjem, skakanjem in dobrikanjem, da bi jih oživil, zdeli so se mu tako čudni, tako pusti, kakor nikoli poprej; zastonj so bile vse blagovoljne prizadeve zveste živali; nocoj ni nič početi s temi ljudmi, jutri bo že zopet drugače! Ko pridejo do Mirnega dola, poslovi se Radovan kakor po navadi. Roko poda gospodu Mirodolskemu in Bredi, zadnjič Zori; njena roka je bila merzla, mertva. Tesno mu je bilo pri serci; žalosten stopa proti očetovi koči. Kako lepo je bilo današnje popoldne s konca, kako neprijetno se je končalo! Življenje, življenje! Zdaj vedro, zdaj oblačno, kakor mladoletno nebo! In jutri bo morebiti zopet solnce sijalo z jasnega neba!

VII.

Tica obstreljena se umakne v zatišje, da si ondi na skrivnem zaceli rano. Radovan ní bil globoko ranjen: pušica ga ni bila v serce zadela, samo kožo mu je bila tako rekoč ranila. Žalosten ní bil, a zamišljen, slabe volje, nič se mu ni prav ljubilo. In takega se mož ne kaže rad svetu. Zato je ostal nekaj časa pri materi na griči. Čutila je sicer skerbna mati, da mu nekaj ni prav: popraševala ga je, kaj ga teží; a nič gotovega ni bilo zvedeti iz njega: kaj bi ji nepokoj in skerbi delal! in mogoče tudi, da bi ne bila prav umela prosta ženica, kaj ga žali. Mnogo mu je bilo še urediti, predno nastopi novi stan; čas se mu je zdel pesebno ugoden takim neprijetnim opravilom, tem bolj ker je bilo nastalo deževno vreme po onem dnevu, ko je ribe lovil poleg grada in razgovarjal se o nesrečni ženski osvoboji. Radovan je hotel porabiti to priložnost in podelati, kar mu je bilo končati prej ali pozneje. Mirodolskim je bil poročil, da ga ne bode nekoliko časa, ker ga zaderžujejo neodložna opravila. In tako je bilo na videz vse poglajeno in poravnano.

A tudi v Mirnem dolu ní solnce sijalo; nihče ni bil prave volje. Gospod Mirodolski je malo govoril; hodil je zamišljen, nič ni bilo prav vedeti, kaj mu hodi po glavi: neprijetna dogodba v gradu, ali skerbi, katere ima vsak oče, ko daje hčer možú, ali pa morebiti oboje. Perun se je dolgočasil, in maček Kara Mustafa se je leno vlačil in plazil kakor jesenska megla od zakotja do zakotja. Zora in Breda ste bile pridne. O neprijetni dogodbi ni bilo govora, vendar se jima ni hotela poverniti prejšnja veselost.

Ko ni bilo že tretji dan Radovana v Mirni dol, ní si mogla Breda kaj, da bi ne izprožila besede, katero je bilo vsakako izgovoriti prej ali slej. Čudno je bilo to, da je Breda, dasi mlajša, nekako vladala svojo sestro. Reči ji je smela, kar je hotela, tudi pokarati jo, kader je bilo potreba. Zora je bila pametna, dobro je čutila, da je sestra razumnejša, vsaj o vsakdanjih razmerah. In tako se je zgodilo, da je časi Breda govorila z njo kakor mati sè hčerjo.

„Ljuba Zora,“ reče ji, ko ste skupaj sedele kakor po navadi pri delu, „kaj praviš, zakaj ní Radovana tako dolgo doli?“

„Saj je rekel, da ga ne bo; opravila ima, in medvé tudi; meni se nič čudno ne zdi; in pa poglej, kako lije dež!“

„Vse to bi ga ne zaderževalo, da bi ne prišel malo pogledat k nam. Veš, ljuba moja, govorila bom brez ovinkov: Radovan je razžaljen!“

„Razžaljen?“

„Razžaljen, ali užaljen, kakor ti drago. in vé, zakaj?“

„Jaz ne vem; zakaj.“

„Nikar se ne delaj nevedne, ljuba sestra: nič ti ne pomaga, mene ne premotiš, delaj se še tako veselo in zadovoljno. Predobro poznam tvoj obrazek in — serček tvoj. Ti si nezadovoljna, ljuba moja, huda si sama nase, tudi žalostna si malo, celo nesrečna malo, samo kazati nočeš, tista tvoja termica ti brani, svojeglava! Kaj meniš, da ne vem? Komaj si čakala, da jaz začnem, da izprožim, kar ti serce teži; a jaz imam tudi glavo na svojem konci: in pa počakati je bilo treba, da se hrušica zmedí in omečí. Zavedela si se svoje krivice —„

„Ali pomisli, ljuba moja, kako je pa tudi on govoril!“

„Pametno je govoril, čisto pametno, da bi le vsi možje tako govorili, potem bi ne bilo ženskega vprašanja.“

„O tej stvari imaš tí svoje misli, jaz svoje; o tem ne bode nikedar porazumka med nama. Prav govorí gospa Jarinova; moštvo ne čisla ženstva, kakor je vredno, in Radovan je tudi tak.“

„Ravno Radovan ga prav čisla; on ceni ravno one naše lastnosti, katere nam dajó našo pravo veljavo, vse drugo mu je pena. Jaz sem popolnem njegovih misli, vsako besedo podpišem —“

„Tudi, kar je govoril o ljubezni? Radovan ne čuti, ne vé, kaj je prava ljubezen. Kako bi mogel sicer o njej tako mirno in hladno govoriti, tako premišljeno in prevdarjeno, tako delovniško, tako brez vse poezije!“

„Poezija in življenje, ljuba moja, to je dvoje.“

„In vendar kaj je življenje brez poezije!“

„O Zora, Zora! romani ti rojijo po glavi, romani, pesmi, žaloigre. Misli ti rade pohajajo po nekih vzornih višavah. Vidiš, to je vse prav lepo; tudi jaz rada vzamem lepo knjigo v roko, da se mi dvigne duh nad zemeljsko nižavo, tam se odpočije, okrepča in očisti. Ali živeti, Zora, živeti ne moremo v onih nadzemeljskih višinah, naš dom so terda zemeljska tla; po njih nam je hoditi, če nas tudi časi malo noge bolé. V življenji, katero nam tako lepo predočujejo pesniki, vladajo čisto drugi zakoni, druga pravila, katerih ne smemo upotrebljevati v vsakedanjem življenji, ako nočemo biti nezadovoljni, nesrečni: ako nočemo priti vsak čas v neprijetno stisko in zadrego. Življenje ni veden praznik: šest delovnikov je v tednu in ena nedelja; in tako je prav. Kaj bi bilo, vprašaš, življenje brez poezije? Gotovo, pusto bi bilo življenje brez poezije, kakor jed brez soli — oprosti mi to kuhinjsko primero, boljša mi ravno ne pride na misel —: prijetna, sladka jed je méd; čebele živé o samem medu, nam je potreba krepkejše hrane.“

„Mesá, kruha, sočivja — to naj bi bila moška hrana, že prav; a mé ženske naj bi res živele o samem medu, to bi bilo lepo, poetično, Breda!“

„Poskusi, saj imamo dobrega; malo medú pa malo jutranje rose! Tako naj bi živele ženske; lepe, zračne bi bile kakor gorske Vile, ki plešejo o kresu v mesečnem svitu: šibke bi bile in tanke kakor osa čez pas, in morebiti bi jim s časom tudi izrasle peróti!“

„Meniš? O to bi bilo lepo. Breda: še danes poskusim, takoj za večerjo!“

„Jaz ne še, sama prej poskusi; videli bomo, kako ti tekne. A zdaj zopet resno besedo! Zdaj te imam, zdaj te pestim, ne izmuzneš se mi z lepa, če si še tako prizadevaš, kakor polzela riba iz pesti. — O ljubezni ti Radovan ne govori po volji!“

„Prav pametno govori, strašno pametno, tako trezno! Radovan je pravi učenjak! In kako se vede sè svojo nevesto!“

„Romeo. Romeo! ta ti pleše po glavi; kakor mak tenak in šibak; v kratki svilnati suknjici z vihrajočim peresom za klobukom: drobne nožice, bele ročice; obličje kakor mleko in kri; černe berkice pod noskom, žareče ustne vedno na smeh, tisti sladki, medeni smeh! Tako naj bi plesal in skakal okolo tebe, kakor golob okolo golobice, sladkal se ti in dobrikal: oj zvezda moja, serce moje! Zgoli lepota, ogenj, ljubezen, poezija! In ponoči se strunami pod okno: Luna sije, kladvo bije!“

„Pred neznane serčne rane; tako, tako, ljuba moja tetka! Kaj vé Radovan, kaj je ljubezen, kaj so rane? Pred neznane, zdaj neznane! Še rekel mi nikoli ní, da me ljubi: ljubi? rad me ima, to je vse: on ne zna ljubiti; tak ženin, tak ljubitelj! Prav praviš, kakega Romea mi je treba, ali pa kakega Egmonta, Don Karla, Fausta.“

„Otella, Karla Moora, da bi stal pred tabo junaško razkoračen, z rokami mahal, na persi se tolkel, lase si ruval, stiskal pest, grozil se in rotil in lomastil in slednjič potegnil bridki meč ter zasadil ti ga v persi s krepko, junaško roko — oj sladka smert iz ljubeče roke! Srečna Desdemona!“

„Ali pa Amalija, Lujiza! Take poetične smerti se meni ni bati; Radovan nima serca, da bi jagnje zabodel!“

„Vidiš, draga moja, to je vse prav lepo v pesmih, romanih, na odru, tudi jaz časi rada gledam take pesniške podobe, kakor smo radi poslušali otroci pripovedke, ki nam so jih pravili stara mati; o zakletih kraljevičih, povodnjih možeh in o zmajih z demantom v glavi. Ali nikoli nam ni prišlo na misel, da bi iskali takih prikazni v navadnem življenji. Meni se zdi, draga moja, da tí malo prerada tičiš v takih knjigah, ki nam predočujejo svet v neki drugi, pisani luči. Veš, kako smo gledali časi otroci skozi košček modrega, rudečega ali rumenega stekla; kako čudno lepo je bilo videti nebo, gore in drevesa! slednjič smo pa vendar kmalu pustili to orodje in gledali svet s prostim očesom. Pesniki nam vedno kažejo in prav lepo, razveseljivo kažejo, kako se ljubi: ali kako se živi, kako se kruha služi, tega nas ne učé.“

„To bi bila lepa poezija!“

„Saj ne pravim, da naj nam ravno to kažejo; vendar zdi se mi, da bi bila poezija lahko nekako bolj v zvezi z dejanjskim življenjem, da bi pesniki ne opevali vedno ljubezni, strasti, junaštva; da bi ne bilo tako rekoč dvojnih zakonov poštenosti, čednosti in pravice, drugih v poeziji, drugih v življenji. Zdi se mi, da naj bi se pelo —“

‚— Kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji!‘

„Prav, da me zavračaš, da ne govorim o stvareh, katerih ne umem. A to nič ne dé, to ni v nikaki zvezi z najinim pravim pogovorom. Z Radovanom nisi zadovoljna, ker ne ljubi kakor se ljubi v romanih, ker se ti ne dobrika, ne zdihuje, ne dela zaljubljenih pesmi. Radovan je mož, ki zaničuje vse tiste igrače in otročarije.“

„Ali do poroke bi smel vendar biti malo gorkeji, saj potem je tako konec vsé poezije!“

„Potem se še le začne prava ženska poezija. Imeti dobrega, pametnega moža, ki ga vse spoštuje, prijetno domačijo, otroke — o kaj si more lepšega želeti žensko serce!“

„Oj ti ljuba modrost, kako modro govoriš in učiš! Samo da bi ne bila jaz tako terdoglava učenka! Ti pa Radovan, to bi bil zakon, ena misel, ena želja, ena volja; ena duša v dveh telesih!“

„Ravno nasprotno; ti pa Radovan, to bo zveza po volji božji, to bo lepo soglasje. Ti si kakor vstvarjena za Radovana in on zate; njemu je treba take žene, in tebi takega moža; nadomestovala in dopolnjevala se bodeta, kakor on pravi, da bode lepa celota. Kedor bi te slišal tako govoriti, bil bi v strahu zaradi tvoje prihodnosti: jaz se nič ne bojim, ker te poznam. Vse tiste sanjarije bodeš pustila za sabo, stopajoč čez prag novega domovja.“

„Torej odvezo imam: kaj pa za pokoro? Po nazih kolenih na Grič? Seveda, kader bo lepše vrem! ‚Grešila sem, prosim, odpusti: poslušna ti bodem in pokorna, moj ženin, moj mož, moj gospod!‘ Ali je prav tako?“

„Na Grič ti ni treba hoditi ne po kolenih ne po nogah, tudi ne tako govoriti. Samo, kader pride, podaš mu prijazno roko in rečeš: Ne bodi hud, Radovan! že veš, saj nisem mislila tako hudo.“

„‚Ne bodi hud, Radovan!‘ — ponavljala bodem molitvico tako dolgo, da si jo vtisnem v glavo.“

„Žena mora vselej perva odjenjati možu.“

„Oho! Potlej seveda lahko vlada mir in sprava v zakonu. Torej zdaj je vse pri kraji, vse poravnano?“

„Samo pametna moraš biti zanaprej, da ne bode zopet kake zmešnjave: zdaj je vse dobro!“

„Amen!“ oglasi se oče. Duri so bile odperte in slišal je zadnje besede. „Lepo te uči sestrica, ljuba moja Zora; le njo poslušaj in vse bode dobro. Povedala ti je, kar sem imel na serci, zato mi ni treba govoriti, kakor bi bila moja dolžnost. Gospa Jarinova je pametna, poštena žena, vsega spoštovanja vredna; vendar — moja želja ní ravno, da bi bila ti kedaj prav taka.“

„Odpustite mi, prosim oče, ne bodem vas več žalila.“

„Ti si dobro dete, ljuba Zora, bog ti daj srečo! — Zdaj nekaj novega. Nič mi ni prav po volji: a kaj se hoče? sosestvo ima svoje dolžnosti, katerim se ni vselej izogniti. Dobil sem ravno pismo od gospé: prosi nas, da jo obiščemo nocoj. Njene sestre sin je prišel iz mesta, popotoval je po svetu; in rada bi nas sèznanila z njim. Spodobilo bi se sicer, piše, da nas ona prej obišče z njim, a tolaži se, da mi v takih zadevah nismo tako na tanko; in to je tudi res; glava jo malo boli, in ne upa si iz hiše v takem vremenu: prav veselilo bi jo, pravi, ako pridemo. Kakor pravim, nič mi ni prav ljubo; vendar pojmo, da ne bo zamere.“

„Ali je Radovan tudi vabljen?“ vpraša Breda.

„To se vé da, tudi! poročiti mu bo treba, da naj pride, ako ga je volja; jaz imam malo upanja.“

„Da bi le prišel; brez njega ni pravega veselja. Kaj praviš, Zora, ko bi šle kar same ponj; ali pa, ker je slabo vreme, piši mu ti, tako bo najbolje; Barba naj mu pa nese pismo.“

„Kakor ti meniš, Breda,“ privoli Zora, ki je pač rada poprijela se priložnosti, da bi se spravila sè svojim ženinom.

„Ali o ženski osvoboji,“ reče Breda, „ne bodemo govorili, jelite, oče!“

„Rajši o lanskem snegu,“ odgovori ji oče, „ali pa o polževi kervi in tičjem mleku!“

Zopet je bila družba zbrana pri gospej Jarinovi: ali danes so sedeli v gradu, deževno vreme jim je branilo na vert. Petero jih je bilo, kakor pervič; Radovan je bil prijazno ali odločno odgovoril, da ne pride, naj grejo sami v grad in dobro naj se imajo. Niso ga pogrešali, kakor je bilo videti, čemu pač? Namestu njega je bil Edvin, gospé Jarinove sestranec. Krasen mladenič je bil Radovanov namestnik; visoke, vitke rasti, gostih, kostanjevih lás in temno žarečih očí; krepkih in vendar tako gibčnih udov! Nekaj gosposkega, plemenitega je bilo v njegovem vedenji in dejanji, v vsej njegovi prikazni. Narava mu je bila podelila oni redki dar, katerega podeljuje samo svojim izvoljenim: vse mu je pristalo; vse je smel; vsako gibanje njegovo je nekako čudovito ugajalo očem. Bili so ljudjé, ki so terdili, da vse zna, drugi nasprotno, da ne zna ničesa. Na kateri strani so bile največ ženske, na kateri moški, to uganiti, menimo ni težko. Toliko je gotovo, da si mladi Edvin ni nikedar glave belil bog vé kako. Čemu neki? Za kruh se mu ní bilo učiti; oče mu je bil zapustil lepo premoženje, ki se je bilo še pomnožilo po zgodnji materini smerti. Glava mu ni bila polna raznih učenosti, katerih si pridobiva s trudom in potom mladina po šolskih klopeh; ali izurjen je bil v vsem, kar lepša življenje. V plavanji in plesanji, v jahanji in bojevanji ni imel verstnika. Bil je bistre glave, z lahka si je bil pridobil vsake vednosti toliko, da je lahko izhajal v sleherni družbi, ne samo ženski; ni se mu bilo bati pogovora z učenjaki, strokovnjaki: znal je poslušati, vprašavati in odgovarjati, naj se je govorilo o kateri koli stvari; povsod je bil doma. Učen ní bil, ali eno vednost, ki je neznana mnogemu učenjaku, znal je korenito: Edvin je znal živeti. Življenje mu je bilo vživanje; njemu je kazalo samo prijazno svoje lice; njemu se ni nikedar bližala sključena žena, suha skerb, mnogemu prezvesta tovarišica! Vsaka cvetica ob potu je njemu cvela; če je ni utergal, veselil se je njene vonjave. Bil je dobrega serca, radodarne roke; vžival je rad in rad je vživati dajal. Da bi ogledoval in premišljeval terpljenje po svetu, ní imel ne časa ne volje; ali lahko je bilo najti pomoči pri njem. Sovražnika ní imel, rad ga je moral imeti, kedor ga je poznal. V družbi ní bilo boljšega tovariša, kjer je bil on, tam je bilo življenje.

Ni torej čudo, da ga je rada imela gospa Jarinova, kakor svojega sina, in da je bila vesela njegovega prihoda. Z gospodom Mirodolskim sta bila hitro vélika prijatelja; govorila sta o poljstvu in vinstvu, o Gerkih in Rimljanih, o nemškem slovstvu in slovenskem; gospod Mirodolski se ní že dolgo tako prijetno razgovarjal. Družba, s konca nekako tiha, bila je kmalu živa in vesela; gospa Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje glavobolje, dobre volje je bila nocoj, kakor se spodobi dobremu družniku. Edina Breda se ní mogla nič prav udomačiti: videlo se ji je, da ji nekaj ní prav, da nečesa pogreša, večkrat se je skrivaj ozerla v svojo sestro, kakor da bi ji očitala, da je tako vesela, da tako zvesto posluša moža, ki je sedaj na Radovanovem mestu!

Zora je bila zares dobre volje; zakaj bi ne bila? Tako prijetno je govoril Edvin, tako zanimljivo je pripovedoval o svojem popotovanji po Nemškem, Francozkem in Italijanskem; kako živo je popisoval kraje, mesta in ljudi! Videti je bilo, da ní popotoval brez prida; tako razumno, tako navdušeno je govoril o umetnosti in o naravi. Srečni Edvin! Koliko je obhodil sveta, koliko je lepega videl, in ona, sirota, ní nikedar pogledala v svet izmed domačih gorá! Srečni bogati ljudje! Vse je njihovo, česar jim poželí serce; kakor tič obletavajo svet, vstavljajo se v kraji, kateri se jim najlepši zdi; tam bivajo in vživajo lepo življenje, dokler se jim ne napase oko, ne naveliča serce! O da bi bila ona bogata, vživati bi hotela življenje, ki je tako lepo!

Take misli so pač rojile Zori po mladi, neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako svetilo oko, žarilo se belo lice; pogleda ní obernila od Edvinovih ust, ki tako lepo govoré, kakor ní slišala govoriti nikedar poprej.

Pri večerji, kjer je bilo Zori mesto odkazano poleg Edvina na desni strani, Bredi na levi, vname se govorica o umetnosti. Rekli smo, da Edvin ni bil učen: v znanstvu mu je bilo lahko priti do konca; ali v umetnosti se je lahko meril z mnogim učenjakom. Imel je bistro oko, mnogo zdrave pameti in nepokvarjenega čuta, zlasti pa je bil poln pravega navdušenja za vse, kar je zares lepo. In kakor je mislil, tako je govoril. Njegova sodba o umetnosti, zlasti o poeziji je bila časi kriva, prenapeta, mnogokrat pravična, ali vedno zanimljiva, izvirna; imenoval se je rad sam leposlovstvenega krivovérca. Prijetno ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s táko umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre krave, poderte koče in dolgočasne mline na veter; podobe, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, zakaj? Ker so tako podobne, tako „po naravi“, kakor da bi bilo to umetnosti najvišji namen! Skoraj strah je bilo gospoda Mirodolskega, ko ga je slišal tako krivoversko govoriti o rimskih pesnikih.

„Kaj hočete,“ nagovori prijaznega starega gospoda, „kaj hočete sè svojimi rimskimi pesniki? Rimljan je imel toliko poezije v sebi, kolikor je ima sedaj Kitajec, ki mu maha dolga kita za vratom. Rimljanu je bila poezija igrača; prejel jo je od Gerka, ali kako je z njo ravnal se svojimi okornimi persti!“

„Tudi Horacij?“ vpraša gospod Mirodolski z nekako boječim glasom.

„Tudi Horacij,“ odgovori mu nevsmiljeno Edvin, ki ni vedel, da je bil ta pesnik ljubljenec gospoda Mirodolskega. „Pogreta jed, nič izvirnega; same besede; lepe, visokodoneče besede; gladki, skerbno piljeni verzi, brez globoke misli, brez čuta; povejte mi eno samo besedo njegovo, da bi človeka prijela, da bi mu pretresnila serce. In kaj mi je pesnik, ako tega ne zna; ako nima moči, da dela z menoj, kar ga je volja; da me dvigne zdaj v jasne, nadzemeljske višine, kjer diham čistejšo sapo, kjer se čutim prostega zemeljske teže, kjer mi je tako lahko, tako neizrečeno lahko pri serci; ali pa me pogrezne globoko v žalosti, otožnosti sladko-grenke valove! Pojte mi sè svojimi rimskimi poeti brez poezije; v njih vseh ní toliko čuta, kolikor v enem samem verzu Goethejevem ali Heinejevem!“

„Torej vi, gospod, tudi tako čislate Heineja?“ oglasi se radostno Zora; „jaz ne vem nič lepšega na svetu!“

„Po pravici, gospodičina,“ odgovori ji hitro Edvin. „Tu je čut, globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni pesnik se igra s človeškim sercem; v oblasti ga ima, sili ga, da se joka in smeje z njim, kakor se mu zljubi.“

„Vidite, gospod!“ ugovarja mu gospod Mirodolski, „to je ravno! Ta pesnik se igra, zares igra s človeškim sercem. Izboren igralec! Rodilo se je malo pesnikov, da bi imeli toliko pesniške moči, toliko oblasti do človeškega serca; da bi le tolikokrat zelo ne rabil te oblasti; to je, kar brani, da človek ne more s čistim veseljem vživati njegove krasne poezije. Jokati se zna in smijati, a smeh in jok mu ne izhajata, vsaj meni se tako vidi, prav iz serca. In celo smeh njegov! Ta smeh ni zdrav, človek ga ne more biti vesel; vsaj meni neprijetno reže v serce, nekaj satanskega je v tem smehu!“

„Prav pravite, oče;“ seže mu Zora v besedo; „smeh mu izhaja iz globoko ranjenega, kervavečega serca; iz bridke žalosti, da se življenje, človeštvo, kakoršno vidi, tako slabo ujema z vzvišenim čistim vzorom, ki mu plava pred očmi: Heine je pesnik, prorok svetožalja, svetobolja, ali kako bi rekla.“

„Tako je, gospodičina!“ pride ji Edvin na pomoč; „to moramo imeti vedno pred očmi, ako ga hočemo pravično soditi; potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo in stopé v neko višje, otožno soglasje.“

„Mogoče!“ odgovori gospod Mirodolski: „o tem sodi osebni čut, jaz tega pesnika ne morem vživati s čistim veseljem. Meni se vedno zdi, in te misli se ne morem iznebiti, da temu možu ni bilo nič sveto, z vsem se igra, tudi sè svojim svetožaljem; svoje rane nam kaže, ali meni se vedno vriva misel, da si je sam vsekal té rane, in — gotovo ne pregloboko! Morebiti ní lepo, ali naj povem, kar mislim: jaz ne morem nikoli pozabiti, da je ta pesnik iz onega rodú, ki vse ponareja, ki z vsem terži, kar lahko kupca dobi. Ta sodba je ostra, vém. morebiti tudi krivična; ali jaz si ne morem kaj. Eno pa je gotovo, da ta pesnik ni nikakor zdrava hrana mladini, in naravnost ti moram povedati, ljuba Zora: nič rad ga ne vidim v tvojih rokah; toda mislim si: saj vé, kaj je prav, in ne ustavljam se rad tvojim željam.“

„Gospodičina Zora je pametna;“ pristavi Edvin, „ona zna ločiti kakor čebela strup od medú.“

„Zato pa jaz hvalim svojega Uhlanda,“ oglasi se Breda; „tu ni treba ločevati strupa od medu, kar je vedno nekoliko nevarno, ker človek ni čebela. Tu ní strupene cvetice, same medéne, sladkodišeče, plemenite cvetice! Tu je resnična žalost, jasna, tako dobrodejna veselost! Tu ni glasu, ki bi človeka žalil, vse je čisto, blágo, vzvišeno: to je poezija po moji volji!“

„Kako pa sodite o naših pesnikih?“ vpraša gospod Mirodolski. To vprašanje ní bilo videti nič prav po volji Edvinu; nekako v zadregi odgovori:

„Ni lepo. ali odkritoserčno vam moram povedati, gospod, da premalo poznam slovensko slovstvo, zlasti novejše; godi se mi, kakor mnogemu mojih rojakov; oziramo se bolj po tujem in zanemarjamo domače. Prav za prav poznam samo Preširna; to je pesnik perve verste, ves pesnik, kar ga je; z njim bi se ponašal vsak narod; jaz se samo prečuditi ne morem, kako so prišli Slovenci do tega moža.“

„Kakor je videti, gospod, vi niste posebno navdušen narodnjak, oprostite; saj to ni nič hudega. Okolnosti, odgoja!“

„Moj bog! Slovenec sem, ljubim svoj narod; z veseljem gledam njegove blage prizadeve, iz serca jim želim najboljši vspeh; žalibog, da jih pospeševati ne morem. Jaz se ne sramujem svojega materinega jezika, rad ga govorim, in še precej dobro, kakor vidite; če tudi sem se še le v tujem mestu, med terdimi Nemci, prav izuril v njem. Rad sem zahajal med slovensko mladino in tam smo govorili samo slovensko, kar se ne godi v vsakem slovenskem mestu, tudi v glavnem ne. Kolikor imam narodne zavesti, dobil sem jo, moram reči, na tujem; to se čudno sliši, in vendar je gola resnica; menim, da se ní meni pervemu tako godilo. Torej, gospod, da se umemo: Čutiin se, da sem slovenske kervi; pervim svojim sinovom me ne more prištevati mati Slovenija, ali nezvest ji tudi ne bodem. Jaz spoštujem rodoljubje, kjer ga vidim, ali posebno živega narodnega čuta nimam, da naravnost govorim. Ako bi bil, recimo, Nemec, zdi se mi, da bi tudi ne bil posebno navdušen narodnjak, ali pa še manj. Zdaj ste slišali mojo očitno izpoved, gospoda!“

To niso bile besede bog vé kako značajnega moža; ali vse to je govoril Edvin z neko ljubeznjivo lahkomiselnostjo, s tako dobrodejno odkritoserčnostjo, da je bilo človeku nemogoče ostro ga soditi. Te besede so se čisto zlagale z vsem njegovim bitjem, človek si ni mogel misliti, kako bi mogel Edvin biti drugačen. Samo Bredi se je bralo na obrazu, da se ji lepi Edvin ni posebno prikupil s takim govorjenjem. Odgovor ji je bil že na jeziku, in morebiti ne posebno prijazen; ali predno je še izpregovorila, vstane Edvin izza mize, sede pred glasovir ter začne igrati : „Hej Slovani!“ Ko je bil s to pesmijo, ki jo je zares prav navdušeno igral, zadostil svojemu narodnemu čutu, zapoje prelepo Schubertovo pesem: „Popotnik.“ Pél je s tako prijetnim, mehkim in vendar krepkim, polnodonečim glasom, s tako globokim, serčnim čutom, da ga je z radostjo poslušala vsa družba, celo Bredi se je zvedrilo čelo; morebiti si je mislila: vendar ne more biti napačen človek, ker tako lepo, tako ginljivo poje! In lepo je pel v resnici; tu ní bilo nič ponarejenega, ti glasovi so zares izhajali iz globočine hrepenečega serca, ki milo toži po neznani domovini, kjer je mir in sreča doma.

Ko je končal petje, prejel je od vsakega za hvalo prijazno besedo; gospa Jarinova mu ginena stisne roko, rekoč: „Pravo veselje si mi napravil, Edvin; kako sem pogrešala tvojega lepega petja! Sedaj, upam, ne pojdeš tako hitro od mene, kaj? Ne izpustim te z lepa; takega tiča je treba deržati, kader ga človek ima.“

„Samo zapirati me ne, ljubeznjiva tetka moja,“ odgovori ji Edvin vesele volje; „v zaporu bi ne pel pri najboljši hrani; žalostno bi pobešal glavico hrepeneč po zlati svobodi. Moje geslo je: Danes tukaj, jutri tam! živela svoboda!“

Sedaj je bila gospodu Mirodolskemu neizogibna dolžnost, povabiti Edvina na svoj dom.

„Kader bode pervič lep dan, gospod, upamo, da nam izkažete čast z gospo tetko, našo sosedo; seveda pri nas se ne smete nadejati take postrežbe.“

„Z veseljem, gospod!“ odgovori Edvin ter mu seže v roko; „takoj jutri; glejte, zvedrilo se je in polna luna sije na nebu. Težko že čakam, da bi videl vaše domovje, ki ga tetka ne more prehvaliti; torej jutri!“ —

Tako je minil Mirodolskim drugi večer v gospé Jarinove gradu; lep večer je bil; se je-li kedo spominjal Radovana, ki je sedel pri svoji materi na Griči, kedó vé? Zadovoljen je bil gospod Mirodolski, zakaj ne? Prijetno se je govorilo, lepo pelo, in govora ni bilo o ženski osvoboji; vendar mogoče, da se bode še kedaj z bridkim sercem spominjal tega večera in svojega novega znanca, ki je tako lepo govoril in še lepše pel!

VIII.

Lepi dnevi so se verstili za deževnim vremenom v Tihem dolu. Dež je bil ukrotil hudo poletno vročino; vse je bilo videti okrepčano in oživljeno; poletje je podajalo roko zlati, sadonosni jeseni. V Mirnem dolu se je bilo uselilo veselo življenje. Pogosto je prihajal Edvin, zdaj sam, zdaj sè svojo teto. Gospodu Mirodolskemu ní mogel prehvaliti lepega domovja; rad ga je poslušal dobroserčni mož; hvala njegova je bila vedno zmérna in razumna, nikedar pusta in prazna. Tu pa tam je tudi kaj svetoval svojemu novemu sosedu in prijatelju, in vse, kar je govoril, pričalo je, da se ní brez prida učil poljedelstva in gospodarstva. Sè Zoro in Bredo se je vêdel mladi gospod tako pošteno in spodobno, da bi mu ne bil mogel ničesa očitati najhudomušneji černogledec. Zdaj jima je kaj lepega bral, in brati je znal tako živo, tako jasno, da so bile tudi temnejše stvari lahko umevne vsakemu, kedor ga je poslušal; zdaj ji je učil poznavati, razredovati in imenovati razne rastline; zdaj jima je lovil metulje in opisoval in razlagal njihovo življenje. Breda se mu ní mogla prečuditi, da toliko vé, in tako se je zgodilo, da je dobila slednjič neko spoštovanje do njega, ona, ki ga ní mogla s konca nič prav terpeti; očitala si je sama pri sebi, da ga je prej tako krivično sodila. Vedel se je z obema čisto enako, do nobene ni kazal kakega posebnega nagnenja. Skerbni oče, ki mu s konca ni bilo nič prav po volji to novo prijateljstvo, bil je s časom popolnem umirjen, ko je videl, da je Edvin tako pošten mladenič.

Tako je bilo vse zadovoljno in veselo v Mirnem dolu in v Gradu; samo to jim je nekoliko srečo kalilo, da ní bilo Radovana med njimi. Odšel je bil takoj drugi dan po Edvinovem prihodu v mesto, kjer je bil za učitelja imenovan, da bi tam uredil vse, kar je bilo potrebno. Prijazno se je bil poslovil od Mirodolskih; ločili so se v lepi zložnosti, tako da je bilo videli vse poglajeno in poravnano. Pogosto se je govorilo o njem; Edvin je poznal vse njegove razmere in težko je pričakoval, da bi se mogel seznaniti z njim. Hodili so obiskavat njegovo mater na Grič; stara ženica jih je bila vselej vesela; vendar ní se mogla prav sprijaznili z mislijo, da je zdaj tuj človek tako na Radovanovem mestu; skoraj milo se ji je storilo časi, ko je videla, kako prijazno se vedeti Breda in Zora z njim, prav tako, kakor z njenim sinom, vendar hudega si ní nič mislila dobra ženica. Ali tako dobroserčne, kakor Radovanova mati, niso bile vse tihodolske starke. Stikale so pogosto glave in šepetale si na uho: „Veš, Barba, saj ne, da bi človek kaj napačnega mislil, bog nas varuj pregrehe; saj me poznaš, da nimam navade obrekovati ljudi, kakor ta in óna; vsak naj nase gleda. Mladost je norost, naj se veseli in kratkočasi, samo da se greh ne dela; zlasti pa ta mlada mestna gospoda; treba ji je mnogokaj izpregledati. Taki ljudje so vajeni dobrega življenja; lahko so veseli, preširni; kaj vedó, kaj je skerb in terpljenje in bridkost tega življenja! Bog ne daj, da bi kaj slabega mislila, ali pa celo govorila; ali človek si vendar ne more kaj, da bi ne imel časi svojih misli? Kaj praviš, Barba? Ženin tako na nagloma z doma; izginil je kakor senca; in toliko časa že ga ní nazaj; in na njegovem mestu čisto tuj človek z onim čudnim imenom, ki ga nisem slišala nikedar poprej, bog vedi, kedó in odkod! Kaj praviš. Barba!“ — „Lep človek ta Edvin, ali kako se mu pravi, to se mora reči; kakor sveti Mihel, ki duše tehta v pratiki! Meni se zdi, Neža, da ni vse v Mirnem dolu, kakor bi imelo biti. Morebiti kako poprejšnje znanstvo iz mesta, kaka stara ljubezen; taki ljudje niso tako na tanko!“ — „Morebiti pa vendar le meri na mlajšo, kaj misliš, Barba?“ — „Le tega ne verjemi, ljuba moja; človek ima vendar oči v glavi. Ne da bi dejala, da ní lepa tista Breda; ali ona je bolj tako nekako, kakor so naša dekleta; pa poglej tisto Zoro, kako je gosposka, kako je šibka in tenka; s pedjo bi jo človek objel čez pas; in lahka je, da se ji komaj trava pripogne pod nožico, in kožico ima belo, kakor da bi je ne bilo nikoli božje solnce obsijalo. Vidiš, to ti je gosposka lepota, kakoršno imajo v čislu mestni gospodiči. Ta Edovin ni videti, da bi ne vedel, kaj je lepo in dobro. Le poglej ju, kader skupaj stojita, in pogosto in rada stojita skupaj; človek mora reči: lep zakon! Zakon, pravim, da bi le kaj druzega ne bilo. Pa kaj to meni? Vsak pred svojim pragom! in kar te ne peče, ne pihaj ! Težko je pasti táko preširno čedico, ki tako rada v škodo uhaja. Nama ne bo odgovora dajati.“ — Meni bi se res smilil oče, ako bi bila kaka nesreča; prav dober mož je, ní da bi dejala. Kaj meniš, Barba, ko bi se mu tako le malo pošepetalo; prav dobro, delo bi storil človek.“ — „Le tega ne, Neža! Ti ne poznaš mestnih ljudí: kakor je dober človek, slabo bi izkupila; tí ljudje vse sami najbolje vedó. Kakor bog hoče, tako naj bó!“ —

Tako so si jezike brusile stare ženice tihodolske. Ne samo ženice; tudi stari možaki so zmajavali modre glave: „Jaz bi nič ne upal temu gladkemu gospodiču; kaj se suče in smuče okolo poštenih deklet?“ — „Lahkoživček je, rad se posladká, kjer kaj dobrega najde.“ — „Ko bi bil jaz gospod Mirodolski, palico bi vzel, pa posvetil bi mu, da gre, odkoder je prišel!“ — „Ne škodilo bi tudi dekleta malo v strah prijeti; mož je predober, premehák; ne uterpi, da bi kateri kaj odrekel, ali pa dejal ji žalo besedo. Škoda moža; prav žal bi mi bilo, ako bi se kako kaj skrivilo in pohabilo; bog ne daj nesreče!“

Dobro, da taka govorica ní segla do Mirnega dola, da ní kalila mirú srečnim ljudém: ne samo zverini in hudobnim ljudem, tudi hudobni govorici je branila vhod živa ograja, ki jo je bil gospod Mirodolski zasadil okolo svojega domovja.

S časom se je prikazala v Zorinem bitji neka čudna izprememba. Tudi manj ostrovidnemu očesu ní bilo težko izpoznati, da se godí nekaj posebnega v njenem serci. Bila jo zdaj nenavadno živa in vesela, zdaj tiha in otožna, da se ní prav vedelo zakaj. Pogosto je pohajala sama, videti jo jo bilo časi z objokanimi očmi. Očeta, ki jo je skerbno popraševal, kaj ji je, tolažila je z navadnimi izgovori. Breda si je zastonj belila glavo in ugibala, kaj bi pač utegnilo bili sestri, da je tako izpremenjena: morebiti ji je hudo, da ní Radovana toliko časa nazaj; vest ji očita, da ga je žalila sè svojim govorjenjem in vedenjem ondan v Gradu; boji se sirota, da je bilo morebiti razžaljenje pregloboko, da bi ji ga mogel prav iz serca odpustiti, in če ji odpusti, ker je tako blazega serca, ali mu bo pa mogoče tudi pozabiti, kar je bilo? Morebiti si sama očita, šteje v krivico, da je tako prijazna z Edvinom: kaj ko bi Radovan krivo sodil njeno vedenje, da si je čisto nedolžno! Tako je sestra ugibala in ukrepala sama zase; iz Zore ní bilo moči izvedeti ničesa: ogibala se je njenega izpraševanja, ki ji je bilo videti silno neprijetno; molčala je, ali pa pitala jo s praznimi izgovori, kakor očeta. Zlasti čudno je bilo, kako se je zdaj vêla z Edvinom; vidno se je ogibala njegove druščine, kjer je bilo koli mogoče. V pogovoru z njim je skoraj vedno govorila o svojem ženinu; z nekim čudnim navdušenjem ga je povzdigovala in slavila, časi prav neprimérno; svojo ljubezen do njega je povdarjala in kazala z nekim posebnim veseljem čisto proti svoji prejšnji navadi. Časi je bila celo nepriljudna z njim; dajala mu je kratke, ostre odgovore, kakor da bi mu hotela pokazati, da ji njegova druščina ni več ljuba. Edvin je bil poleg vsega tega vedno enak; najmanjše izpremembe ní bilo videti v njegovem vedenji; kazal je, kakor da bi ne videl, ali pa morebiti hotel videti ničesa. Mirno in voljno je prenašal njene neprijaznosti, kakor se prenašajo porednosti razvajenega otroka. Ravna ta mirnost Edvinova jo je časi razdražila tako, da je bila skoraj zarobljena z njim. Z Bredo je pogosto neprijazno govorila o njem; z nekim posebnim veseljem je odkrivala in zasmehovala njegove slabosti in napake; očitala mu je, da je ničemuren, poveršen, sladkobeseden; da je pustohvalec, sam v se zaljubljen, s kratka: da nima nič moštva v sebi; samo misliti ji je nemogoče, kako bi mogla pametna ženska rada imeti takega človeka, zlasti ženska, katera je videla in poznala pravega moža, takega moža, kakoršen je njen Radovan! Očitno je kazala, da ga ne more terpeti; zgodilo se je celo, da je pobegnila o njegovem prihodu, tako da so je morali po vertu iskati in prositi, naj bo pametna, naj gre v druščino, kaj si bodeta sicer mislila Edvin in njegova teta!

Ni čudo torej, da je bila Breda slednjič vsa zmešana; vedela ní, kaj naj bi si mislila, kako si razlagala to čudno vedenje svoje sestre. Ne radovednost, ljubezen do svoje sestre ji ní dala mirú. Sklenila je, da hoče in mora priti do dna tej nedoumni prikazni, tako ali tako, naj se zgodí, kar hoče, da le pride prava priložnost. In ta priložnost je prišla, še prezgodaj ji je prišla.

Nek večer je bila šla Zora nenavadno zgodaj v svojo sobo, dejala je, da jo glava boli, da ji je treba pokoja. Breda opravi hitro svoja navadna opravila, potem gre za njo. Ko stopi v sobo, najde svojo sestro sklonjeno čez posteljo, obličje ji je bilo skrito v blazinah. Vse tiho. Breda se prestraši.

„Za voljo božjo, kaj ti je, Zora? Ali si bolna?“

Nič odgovora! samo tiho ihtenje se čuje.

„Ne straši me tako; govori, ali naj pošljemo po zdravnika? Po očeta grém —“

„O pusti očeta, pusti zdravnika, meni ni pomoči na svetu!“

„Moj bog, moj bog, kaj govoriš! Sestra ljuba sestra —“

„Ne imenuj me sestre; jaz nisem vredna biti tvoja sestra. Grešnica sem, nesramnica, brez zvestobe, brez vestí. Sovraži me, zaničuj me, kolni me; vredna nisem, da me zemlja nosi. Oh nesrečna sem, strašno nesrečna, tako neizrečeno nesrečna ! Borila sem se, dokler mi je bilo moči; bog večni vé, kako sem se borila: zdaj ne morem več! Breda, jaz ne ljubim Radovana, nikoli ga nisem ljubila! Vedela nisem, kaj je ljubezen; zdaj vem, kaj je ljubezen; ogenj, peklenski ogenj; v meni vse gori, Breda! O ta nesrečni grad, ta nesrečna gospa Jarinova, ona je sama kriva moje nesreče, moje sramote; o da bi ne bila nikedar prišla v naš tihi, srečni kraj! Jaz ne morem dalje prebivati v tem nesrečnem kraji, vsaka cvetica, vsako drevo, vsaka tica tu mi očita mojo pregreho, mojo sramoto; očetu se ne upam pogledati v oči, v ono čestito obličje. Breda, pojdi z mano, pojdive po svetu! Ne, kaj bi ti hodila z mano! Ti si nedolžna, ti si čista, kakor dete po porodu; pregrešna misel ti ni oskrunila serca. Ostani tukaj pri očetu, bodi mu podpora in tolažba v starih letih, ti sama: jaz sem mu sramoto nakopala na sivo glavo; dve hčeri je imel, zdaj ima samo še eno; bodi mu ti sama veselje za obé. Jaz pojdem po svetu, tija pojdem, kjer me nihče ne pozna, kjer ne bo nihče s perstom kazal za menoj. Še je čas; še sem samo v mislih grešila; še je čas, a zadnji čas, da bežim pred izkušnjavo, pred njim, ki me vleče za sabo z nadčloveško močjo!“

Zdaj je bilo Bredi pač vse jasno; sklenila je roke in stala je kakor okamenela; tiho je zdihovala:

„O ubogi oče, ubogi Rádovan!“

IX.

Uboga Breda! Strašna skrivnost ji je težila kakor mlinski kamen mlado, neizkušeno serce. Do sedaj ni vedela, kaj je skrivnost, kaj je žalost in skerb. Mirno ji je teklo življenje, kakor bister studenec, kateremu se vidi na dnu gladko, belo kamenjče, in drobne, urne ribice se sučejo in zigrávajo po njem. In sedaj? Jasno nebó se je razpenjalo, kakor prej, nad Mirnim dolom, solnce je razsipalo nanj nebeško svojo luč; vse je bilo veselo, vse je zelenelo, kakor prej: tiči so se izpreletavali in prepevali po gozdu, po vertu, srečni tiči, ki ne vedó, kaj je bridkost, ki tare ubogo človeško serce. Kako težko je pričakovala Radovana, kako se je veselila njegovega prihoda! In sedaj? Kaj bode, kader pride; in priti utegne vsak čas! Kako stopiti mu pred obličje? Kako prikrivati mu strašno skrivnost! Molčala bodo usta, ali govorilo ji bode obličje, ki ní vajeno tajiti; kakor skozi okno, pogleda ji skozi oko na dno serca, in kaj zagleda tam! Kaj mu bode odgovarjala, ko pride po svoj zaklad, svojo nevesto; ko pride tirjat svojo pravico? In oče? Vajena je bila tožiti mu svoje male skerbi in težave; pred njim ní imela nobene skrivnosti, in sedaj je trepetala pred njim, kakor grešnica pred ostrim izpovednikom! Uboga Breda! In vendar, ti si nedolžna kakor bela lilija na polji.

Čudno mirna je bila Zora tisto jutro po viharni noči. Izpoved, solzé so ji bile za trenotje olajšale serce. Mir je bil nastal po nevihti; ne blagodejni mir, ki izvira iz dobre vesti, vendar mir. Nekako onemogle so ji bile dušne in telesne moči, prenapete v silnem dušnem boji. Brez volje je bila, brez želje; v tem stanji bi bil človek lahko storil z njo, kar bi bil hotel. Bleda je bila vstala, kakor po hudi bolezni. In res je mislil oče, da ji je bilo slabo po noči, in da je zdaj zopet vse dobro. Lahko verjetno je, da mu ní ne Zora ne Breda jemala té vere, ki jima je bila prava pomoč in tolažba v nadlogi. Srečno se jima je bilo primerilo tudi to, da je šel oče že zjutraj po opravkih z doma za ves dan. Breda se je tolažila, da če Edvin tudi pride, otide zopet, ko zvé, da ní očeta doma. Tako je človek v nesreči vesel, če more odložiti skerb samo za malo časa, potem se bode že videlo dalje. Ali se je Zora tudi tako bala Edvinovega prihoda? Bala se ga je in vendar hrepenela je po njem, tako hrepenéla! Kolikorkrat je zašumelo kaj v seči, zatrepetalo ji je serce v hrepenečih persih, kakor tica, ki v gnjezdu čepi in valí. Zastonj se je bala, zastonj hrepenela; Edvina ni bilo in solnce se je že bližalo zatonu! Izgubljen ji bode dan, ko mu ne bode gledala v lepo obličje, v mile očí!

Bilo je že proti večeru. Zora je bila šla sama v gozd; rada jo je bila pustila Breda, naj se malo razmisli in razvedri. Vedela je, kam pojde sestra, in kader bode končala svoje opravke, pride sama za njo.

V gozdu, nekoliko v stran od Mirnega dola, nad potom, ki je deržal v Grad, bil je prijazen kraj, kamor je Zora najrajša zahajala, zdaj sama. zdaj sè sestro, zdaj z očetom, ali pa so bili vsi skupaj. Sredi gozda je bila prijazna senožet: gospod Mirodolski jo je imel samo bolj za veselje, ne za korist. Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep voz dobrega sena, ní je kosil; trava je rasla, kakor je hotela in po njej so rasle in cvele pisane cvetice, druge s pomladi, druge poleti in v jeseni, ali vedno jih je bilo toliko tukaj, kakor nikjer drugej; čutile so pač, da tu se jim ní bati bridke kose, za to so tako veselo rasle in cvele in dišale, dasi ní nihče zanje skerbel, nihče jim prilival. Drevje, ki je obdajalo senožet, bilo je prijetno namešano. Nad vse so visoko molele tamne smereke, med njimi so si podajale veje svitlo zelene bukve, košate jelše, otožni mecesni in prijazne breze z belim lubjem po deblu. Pod drevjem je goščo delalo mnogoverstno germovje. Na tej senožeti je izviral studenec, ki je tekel po Mirodolskem vertu. Na gornji strani je bila skala, z germovjem čez in čez obrastena; samo tu pa tam je molélo izmed germovja golo kamenje, kolikor ga ní bil mah ali pa beršljin obdal. Izpod skale je vervral hladni studenec. Poleg njega je bil postavil gospod Mirodolski prosto leseno klop. Kako prijetno se je tu sedelo, mislilo in sanjalo, ko je zahajalo solnce za večernimi gorami, ko so se dolge sence pokladale po ravnem polji! Kako mirno, kako tiho je bilo tu! Samo zdaj pa zdaj je zašumelo v gozdu; urna, košatorepa veverica, skakaje od veje do veje, od smereke do smereke. izprožila je zrel češarek na tla; časi je pa tudi iz vejevja z drobnimi, radovednimi očesci pogledala na senožet: kaj je pa tukaj? Ali pa pisana žolna je poterkavala s terdim kljunom na votlo deblo, da bi si izterkala in izkljuvala sladko večerjo. Prijetna je bila tihota, ali ravno tako prijetno je bilo, kader so prepevali tiči: penice, kosi in sternadi v lepem zboru svoje večerne pesmi. In kader je vse molčalo; čulo se je sladko studenčevo šumljanje.

Tu je zdaj Zora sedela na klopi. Tako mirno je bilo vse okrog; a mir ni prebival v njenem serci. Ko je tako molče slonela, s komolcem podpirajoč si nagneno, pobešeno glavico, zerlo ji je res oko v bistri studenec poleg nje, ali misli niso bivale pri studenci, dasi je bilo tako prijetno gledati tice, ki so brez strahu hodile sim kopat se in pít. Kód so hodile njene misli? Ne po deveti deželi ne:

„čez trí goré, čez tri vodé, čez tri zelene travnike!“

V eno mér so se izprehajale sim ter tijà med Mirnim dolom in Gradom! Tako blizo je bival on, ki ga je ljubila, ljubila sè svojim mladim sercem, s pervo ljubeznijo svojo. In vendar je bila nesrečna, tako neizrečeno nesrečna! Ona se ni smela udati in prepustiti najslajšemu čutu mladega serca. Njena ljubezen je bila pregrešna. Z ognjenim mečem je stala Dolžnost pred duri ter branila ji v raj, kjer je bivala Sreča in vabila jo tako zapeljivo! Obljubljena je bila možu, katerega ní ljubila; čislala ga je in rada imela in radovoljno bi bila stopila v zavezo z njim; da bi ne bila zagledala nesrečnega mladeniča, ki ji je vnél, morebiti o pervem pogledu, da sama ní videla, v serci ogenj, ki ne ugasne; tako podoben je bil vzoru, ki si ga je bila vstvarila v svoji mladi duši, ki ga je gledala v dekliških sanjah svojih: take rasti je bil, takega obličja: tako je gledal in tako je govoril. Prav zanjo je bil vstvarjen, zakaj bi ga ne ljubila? O terda, terda je otročja dolžnost! O ko bi ji ne bilo za očeta, stopila bi naravnost pred Radovana, povedala bi mu iz oči v oči, naj bi ji bilo še tako težko, da ga ne ljubi, da ne more biti njegova. Radovan je tako pameten, tako dober, tako blazega serca. Dal bi ji, če tudi s težkim sercem, prostost: kaj bi mu mogla biti žena, ki ga ne ljubi, ki bi se čutila nesrečno na njegovi strani! Saj še dober otrok tičnico odpre vjetemu tiču, ki se ne more privaditi tesne ječe; dá mu prostost in z mokrim očesom gleda za njim, ki leti z veselo pesmijo v zeleni gozd. Kmalo bi pozabil Radovan njeno izgubo; ves svet mu je odpert, ponujale se mu bodo neveste, lepe, bogate, ljubeznjive, samo izbirati mu bode treba. In pa kedo ji je porok, dá jo ljubi Radovan, ljubi tako, da bi ga tudi samo nekaj časa boléla njena izguba. Vsaj kazal ji ní nikoli ljubezni. Morebiti se mu godi kakor njej; rad jo ima, privadil se je njé, kakor se je ona privadila njega. Morebiti jo snubi samo iz prijateljstva do očeta? Ali oče, oče! Vedela je, kako rad ima Radovana, kako se veselí njene zveze z njim. O vse to ji je bilo le prejasno! In žaliti očeta sè svojo nepokornostjo, ne, nikedar! prej hoče biti nesrečna za vse žive dni; zagrebsti hoče, ker je izruvati ne more, svojo pregrešno ljubezen na dno serca. Skrivnost naj ostane njena ljubezen vsemu svetu razen sestri, kateri jo je tako prenaglo razodela; ali Brede se ji ni bati, ona jo bode čislala in ljubila tolikanj bolj, ker bo videla, kako junaško se je premagala in zvesta ostala svoji dolžnosti. In Edvin, ali jo ljubi? Pervič sedaj ji je bila prišla ta misel, kakor se prikaže oblak na jasno nebo. Tako zamaknena je bila vanj, da ní imela časa misliti náse. Prijazen, ljubeznjiv je bil z njo, ali z Bredo tudi. Večkrat je nenadoma v druščini obernil vanjo svoje lepo oko, pogled njegov je bil tako mehák in gorák, da ji je ude prešinila sladka groza. Ko ji je zadnjič podal roko pri slovesu, zdelo se ji je, da se mu je tresla roka. Ali kaj to? Kako bi smela misliti, da bode krasni, bogati, imenitni mladenič, za katerim poželjivo pogledujejo vse gospodične, da bode Edvin, ki je obhodil pol sveta, hodil neveste iskat na kmete, v skromni Mirni dol? Naj me ljubi ali ne ljubi, njegova ne morem biti nikoli; ljubiti ga hočem na skrivnem, da on sam ne bode vedel; ljubiti ga hočem, ker ga ljubiti moram. Žertvovati hočem očetu svojo srečo, svoje življenje, za plačilo naj mi bode skrivna ljubezen do Edvina. — Tako? Z ležjo na ustnah torej, z druzega podobo v serci naj stopim z njim pred altar, nesramna lažnjivka, hinavka naj bodem vse svoje življenje? Kako je to zaslužil blagi Radovan? In ko bi zvedel resnico — vse je mogoče — ko bi spoznal, da je za svoje žive dni navezan na žensko, ki je vredna njegovega zaničevanja, káko življenje bi bilo to? to bi bil pekel na zemlji obema! Torej še žertvovati se ne morem svoji otročji dolžnosti! Moj bog, moj bog! Kaj sem pregrešila, s čem sem zaslužila, da se mi tako godi, da sem tako nesrečna, kakor ní bila nikoli ženska na svetu! Sirota ní vedela, da ni ona perva, ki se ji tako godi, in da ne bode zadnja.

Tako so ji nemirno misli plale, kakor valovi razburjenega morja, misel ji je misel pobijala, kakor se val za valom podí. Ali v tem nemiru in viharji sijala ji je vedno na istem mestu, nepremično ena luč, ljubezen do Edvina, in tej luči, ki jo je tako prijazno vabila, ni se smela bližati. Nesrečna Zora!

Pa kaj je zašumelo v gozdu poleg nje? To ni bila veverica, ki je izprožila češarek sè smereke! On je, on! Vedela je, da je on; zakaj ji je tako vtripalo serce! Kvišku plane, zdaj ga ne sme videti, on je ne smé videti! Prepozno! že je stal pred njo, v lovski obleki, s puško čez ramo.

„Odpustite, gospodičina, nesrečen sem, da sem vas tako prestrašil; vedel nisem, da ste tukaj, tako sami!“

„Nisem se vstrašila; vedela sem, da ste vi!“

„Vedeli ste, da sem jaz? zakaj ste torej bežali? Kaj se me bojite, Zora? Kaj sem vam storil? Nesrečen sem, če sem vas razžalil nehoté, Zora!“

In kakor sokol vpre vanjo svoje bistre, zareče oči. Dekle strepeče in oberne se v stran.

„Zora, vi niste srečni!“

„Kedó vam pravi, da nisem srečna, gospod!“

„Moje oko, in — moje serce! Zora, vi ne ljubite Radovana!“

„Gospod! kedó vam daje pravico tako govoriti? Radovan je vreden moje ljubezni, vreden kakor nikedó na svetu!“

„Ne pravim, da ni vreden, vendar vi ga ne ljubite. Zora!“

„Ljubim ga, ljubila ga bodem, hočem ga ljubiti.“

„Zora, ne ljubite ga, ker ga hočete ljubiti; ne ljubite ga, ker ga ne morete ljubiti!“

„Zakaj ga ne morem ljubiti?“

„Zora, vi ne veste kaj je ljubezen!“ —

Rudečica, ki ji je oblila obličje pri teh besedah, bila bi mu vse razodela, ako bi ne bil vedel že poprej, ako bi ne bil videl z ostrim svojim očesom, kaj se godi v njenem serci.

„Zora! pri ljubezni ne pomaga želja in volja, ljubezen ne terpi sile. Ljubezen pride v serce, kakor pomlad na zemljo. Zastonj jo kličemo, zastonj je želimo. Zvečér še brijejo ledeni vetrovi; vse je golo in pustó; zima je: zjutraj vstanemo, manemo si oči: nemogoče! glejte. zeleno je bukovje v gozdu, in po vertu so vsa bela drevesa in tiči pojo in vse je veselo! Kaj se je zgodilo? Pomlad je prišla in z njo je prišlo zelenje in cvetje in tičje petje. Tako pride ljubezen!“

„O imejte vsmiljenje z ubogim, nesrečnim dekletom!“

„Zora! bodi srečna, bodi moja!“

Zdaj je bilo čas bežati Zori, zadnji čas; deržala jo je nevidna moč; obsedela je in on je klečal pred njo.

„Ljubim te, Zora! ljubil sem te, ko sem te pervič zaglédal; brez tebe ne morem živeti; Zora, bodi moja!“

„Nikedar, nikedar!“

„Drugemu si dala besedo, to je: tvoj oče mu jo je dal, in ti si molčala. Veže te otročja ljubezen. Kedo je dal očetu pravico, dajati svojo hčer, kakor blago, komur se mu zdi! Očetova pravica ima svoje meje, in tako tudi otročja dolžnost. In tvoj oče, Zora, je dober oče; on ne želi nesreče svojega otroka, da se mu samo volja izpolni. Tvoj oče te ljubi, samo tvoje sreče želi, kaj to njemu, s kom bodeš srečna! In Radovan? Ne ljubiš ga, s tem je vse rečeno. Pravice nima do tebe, in da bi hotel miloščine, upam, da je preponosen.“

„Nemogoče, nemogoče! Edvin, jaz ne morem žaliti očeta!“

„Mirna bodi, zlata moja Zora; vse meni prepusti. Vse se srečno izide, ako le hočeš, ako mi le daš nekoliko upanja. Zora, ali smem upati?“

„Edvin!“

Koraki se začujejo od Mirnega dvora.

„Edvin, beži, ko bi te kedó videl!“

V hipu se je izgubil Edvin v germovji.

V tem trenotji se prikaže Breda iz gošče.

Prepozno!

X.

Kaj je bilo treba, da se je Breda tako bala Radovanovega prihoda! Radovan je prišel in vse se je tako lepo gladko izteklo! Zora je bila prijazna z njim, kakor prej: Breda se ni mogla prečuditi tej prikazni. Morebiti je bil pa vendar le prazen njen strah? Morebiti je bila Zorina ljubezen, kakor bi snop slame zažgal; kakor meteor na nebu, ki zasveti in ugasne, in sledú ni za njim; romantične sanje, katere ji je rodilo branje pesmi in romanov v mladem serci, ne v serci, samo v glavi; solnce posije in sanje izbežé ne pustivši jasnega spomina za sabo. Ljubezen njena je bila pač kakor neka pijanost; strezovala se je in spametovala; zavedela se je svoje dolžnosti do očeta, do Radovana; spoznala je, da je njena ljubezen brez upa, da Edvin ne more biti nikoli njen. Bog dal, da bi bilo res tako!

Veselo življenje je bilo zopet v Mirnem dolu. Radovan se je bil seznanil in sprijaznil z Edvinom, rad se je pogovarjal z njim: nikoli poprej ni bil našel človeka, s katerim bi bilo tako lahko govoriti o katerem koli predmetu. Zora je bila zopet veselega in vedrega lica, kakor poprej; človek bi ne bil mislil, da se je kedaj kaj posebnega godilo v njenem serci.

Nastali so bili lepi, jasni jesenski dnevi. Na Mirodolskem vertu so cvele cvetice v polni jesenski krasoti: drevje se je šibilo pod obilim sadjem in grozdje je zorelo gospodu Mirodolskemu v posebno veselje. Pogostoma ga je ogledával in pretipaval mu jagode, ki so se bolj in bolj mečile od dné do dné; tu pa tam je bilo tudi že kako zerno černikasto, dalo se je pokusiti, in mož se ni kiselo deržal, da si je bilo gotovo terpko, kakor opárnica!

V takih časih je človeku težko tičati pod streho; pod milim nebom je treba vživati lepe dní, ki tako hitro miné. V takih časih se polasti tudi meščana hrepenenje po zelenih gorah, po čistem, krepkem zraku, ki veje po njih. Naša družinica je bila malo domá. Časi so šli za ves dan z dóma. Vzeli so sè seboj, česar treba; kosili so in južinali v gozdu, v senci, po travi, po mahu ležé, kakor se je komu ljubilo. Po jedi so brali maline, drenulje, češminje in tu pa tam se je tudi še dobila kaka rudeča jagoda. Lep je gozd v pomladnem zelenji, ko je germovje posuto z belim, dišečim cvetjem; a lep je tudi v jeseni, ko se je belo cvetje po germovji spremenilo v rudeče in černe jagode, ki tako prijazno vabijo tiča in človeka.

Zvečer, kader je bil gospod Mirodolski posebno dobre volje, napravil je svoji družbi posebno veselje, veselje, ki je bilo do tedaj čisto neznano Edvinu in njegovi tetki, gospé Jarinovi. Peljal jih je na bližnjo njivo; tam so nakopali sadeža — ne upamo se ga imenovati po imenu; imé mu je strašno kmečko, prozajično; bojimo se, da bi kaka lepa bralka, mestna gospodična, ne nabrala zaničljivo ust, ako ga naravnost imenujemo. Govorimo torej po okoliših. Pesnik, ki nam je pel : „Na žgancih tropine“, imenoval ga je „steber kranjske, ali recimo: slovenske dežele“. Oj ti ljubi sadež! Svet skoraj živeti ne more brez tebe: na kmečkih mizah te imajo in na gosposkih, v raznih oblikah, tudi — v oblicah. Vživa te kmet, kateremu si časi skoraj edina hrana, in vživa te gospod, ki ima vsega dovolj, in vendar tí nisi imeniten. Skromno je lice tvoje, ne žari se ti, kakor tvoji gosposki sestri pomaranči. Pomaranče so imenovali stari: zlata jabelka: jaz ne vem, ali nisi ti morebiti bolj vreden tega lepega imena!

Bistroumni bralci te proste povesti so gotovo že ugenili, o katerem sadeži govorimo. Takega sadeža so nakopali in nabrali na njivi, potem so šli gori v gozd nad hišo. Skoraj bi bili pozabili povedati, da je bil gospod Mirodolski pri tem opravilu silno izbirčen; ní mu bil vsaki po volji, na tanko je vedel, kateri bo dober, kateri ní za rabo: moral je biti okrogel, ne predrobán, ne predebel; vedel mu je tudi še druga znamenja, katera so bila njegova skrivnost. V gozdu je bilo pripravno mesto; star parobek, na pol že sežgan, vendar terden še in postaven, je stal na prostem, z drevjem obdanem prostoru. Kupček oglja in pepela je pričal, za kako rabo je stari parobek. Okolo tega ognjišča pod milim nebom se je zbirala družba. Toda gospod Mirodolski ni terpel lenuha pod svojim poveljem, da bi sedel, gledal in jedel. Vsak je imel svoje delo. Treba je bilo po gozdu iskati suhih vej in korenín. Ali to ni bilo tako lahko, kakor bi morebiti kedo mislil. Gospoda Mirodolskega gozd ní bil zanemarjen; lepo je bil posnažen in pospravljen, tako da je bilo dobro iskati, da se je dobilo kaj suhljadi. Korenine so bile gospodu Mirodolskemu posebno ljube, ako je kje katera prosta, suha ležala; bog ne daj, da bi kedo katero živo izrul! In vendar bi se ne upali terditi, da ni kedo, zlasti Edvin, katere malo potegnil in posilil, ki je samo s koncem gledala iz tál; gotovo je to, da jih je ravno on največ nanesel; po sreči gospod Mirodolski ní imel časa, da bi jih tako natanko pregledával. Radovan je splezal na mnogo drevo, kjer je videl kako suho vejico; in Breda je pobirala spodaj, kar je palo z drevesa. Gospa Jarinova ni mnogo koristila; delala je samo bolj na videz: pripogibanje se ji ni videlo posebno prijetno. Ko se je zdelo gospodu Mirodolskemu, da je derv dovolj nanesenih, dal jim je dovoljenje, da smejo posesti po travi okrog ognjišča, ter gledati, kaj bode iz tega. Vse drugo namreč je bila njegova naloga. Najprej je bilo treba ognja. Kako ga je delal gospod Mirodolski? Nabral je za eno pest dobro suhega mahú, potem je vzel kresilo, kamen, in gobo ter začél kresati, prav tako, kakor tu pa tam še dandanašnji krese kak kmet, ki tobak zažiga. To zastarelo orodje je zvesto hranil za táko posebno priložnost. Ko se je iskra gobe prijela, zavil je tlečo gobo v pripravljeni mah ter vihtil ga v roki tako dolgo, da je začel najprej kaditi se in zadnjič goreti. Nato dene goreči mah na parobek in nanj poklada suhega drobiža; ko se tá vname, debelejših vejic, in ogenj je bil napravljen.

Gospé Jarinovi, ki ní še prej nikoli enacega videla, zdélo se je čudno to početje gospoda Mirodolskega; ní si mogla kaj, da bi mu ne povedala svojih misli.

„Kaj pa pamenijo te čudne ‚ceremonije‘, gospod? Kaj bi ne bilo bolj pametno ogenj z žveplenkami narediti? Kaj je treba toliko truda? In pa čemu smo pobirali vejevje po gozdu, kakor bi šivanke iskali? V skládalnici imate najlepših derv dovolj, celih in naklanih. Vzeli bi naročje polén, to bi bil boljši ogenj!“

„Vidite, gospa!“ odgovori ji mirno a določno gospod Mirodolski, „tega vi ne uméte: to mora tako biti, prav tako in nič drugače; tako so ogenj delali in kurili naši pradedje, stari Slovani!“

„Tako je ogenj delal in kuril tudi vaš Isteklosem, ki ga imate tolikokrat v imenu.“

„Po pravici; zakaj Isteklosem je bil pošten mož, stare korenine, kakoršnih ni več dandanes. Tudi Isteklosem je kuril tako in dobro je kuril.“

„Tako, menim, so ogenj delali že v ‚kameneni‘ dobi.“

„Prav tako vendar ne, gospa! kámena je bilo pač dovolj, dobrega kamena, in gobe menda tudi, samo če so jo znali strojiti; ali kresila ni bilo, vsaj takega ne kakor je to gospa!“

„Res prav imenitno je videti; jaz nisem še videla takega orodja.“

„Zdaj tudi ni tako lahko dobiti takega. S tem kresilom so moj oče kresali. Vidite, gospa, tako smo kurili, ko sem bil še mlad; lepa, staroslovanska šega, hraniti jo je treba, da se ne pogubi, kakor se jih je že toliko pogubilo. Vidite, tako ogenj delati, tako kuriti, to je tudi kos poezije, gospa! Pa še nekaj je, zakaj rabim, vsaj v gozdu, tako starinsko orodje. Starega moža poznam, ki zna izverstno gobo strojiti. Nabral je in nastrojil gobe toliko, da zdaj ne vé kám z njo. Mož je menil, da bode delal dobro kupčijo z njo; blago je res dobro, a kaj je dandanes najboljša kresilna goba? S polnim vozom takega blaga je bil šel nekedaj v mesto; ljudje so se mu smijali, prodal ga ní za toliko, kolikor so mu voli potrebovali na potu. Popraševal me je, kako bi bilo na Dunaji s takim blagom. Hudo mi je bilo, a povedati sem mu moral, da tudi tam kresilna goba ni posebno v čislu.“

„Res!“ oglasi se nato Edvin: „spominjam se, da sem mnogokrat tam videl Slovake, ki so jo po letu po Pratru ponujali ljudám, a ne spominjam se, da bi je bila živa duša kedaj kupila, tako da ne vem, o čem živé ti ljudje.“

„Vidite, gospod,“ reče nato gospod Mirodolski, „prav takega, kakor so tisti Slovaki, ki prodajejo kresilno gobo po Dunaji, si je misliti mojega Isteklosma, samo da on je bil precej više in krepkejše postave. A govoriti sem hotel o svojem starem prijatelji, ki je hotel teržiti s kresilno gobo. Kaj hoče z vsem svojim bogastvom? Redko kedaj se oglasi kak star kmetič pri njem, ali kaj se to pozna toliki zalogi, katere bi dovolj imele za pet let vse slovenske dežele! Dobro se mu zdi torej, da časi tudi jaz katero kupim, samo da jih tako malo potrebujem!“

Med takimi pogovori je bil ogenj na pol pogoril; naredila se je bila lepa žerjavica, da si je sam gospod Mirodolski ni mogel lepše želeti. Iz nanesenih vej si je bil izbral dolgo palico, ki je bila že bolj drogu podobna; z njo razgrebe žerjavico in vanjo pomeče — zlata jabelka. A ne dá jim mirú, vedno jih preobrača s palico, da se preveč ne obžgó. Ko se jim je bila naredila černa skorja čez in čez, potem nagrebe izpod ognja, ki je pri strani gorel, nove žerjavice, in vanjo jih popolnoma zakopa.

Vse to, kar smo, kolikor mogoče, natanko popisali, in upamo, da nam bode čestiti bralec za to hvaležen — vse to je delal čestiti mož s táko resnostjo in dostojnostjo, kakor da bi opravljal bog vé káko sveto opravilo; govoril ní besede; tudi družba je molčala in gledala, kakor se spodobi. Ko se mu je zdelo, da je čas, dregne s palico najdrobnejšega iz žerjavice, pobere ga ter ga tehta v roci.

„Zakaj ga pa tako tehtate, gospod sosed?“ oglasi se radovedna gospa Jarinova.

„To je tako,“ odgovori ji gospod Mirodolski, „vročina izpremeni močo, ki je bila v njem. v soparo, in kader tá vsa izpuhti iz njega, postane lažji in pečen je; tá bó menim.“

Nato potegne nož ter mu začne ostergavati černo kožo. Ko je bil lepo osnažen in čez in čez rumen kakor pečen kostanj, stisne ga, da poči in lepo zadiši; potem ga poda galantno in, kolikor more, gracijozno gospé sosedi. Strahóma ga prime gospa ter ga premetava iz roke v roko:

„O to peče!“

„Taka jed se mora vroča jesti, le pihajte malo, gospa!“ podučuje jo gospod Mirodolski.

„Dúh ni napačen!“

„Tudi slast ní slaba, le pokusite, kakor kostanj! — Ne tako! lupiti ga ne smete, skorja je najboljša!“

„Res, kakor kostanj! Nikoli bi ne bila mislila, da je tako dober!“

„Ker niste še jeli tako dobro pečenega. Vsak ga ne zna tako!“

„To je res, gospod! hvala, komur hvala gre: peči ga znate. Ali kaj pa to? Takega noža nisem še nikoli videla!“

„To ni nož, gospa, to je — pipec!“

„Tudi staroslovanske orodje!“ nasmehne se Edvin.

„Prav pravo staroslovansko orodje,“ priterjuje gospod Mirodolski; tudi pošteni pipec gine bolj in bolj iz sveta, kakor vse, kar je poštenega na svetu; jaz pri taki priložnosti ne rabim nikoli druzega noža.“

Nato se oglasi Radovan:

„Pravili ste nam, gospod Edvin, da ste videli na Dunaji v Pratru Slovake teržiti s kresilno gobo; ali se ne spominjate, da so imeli na prodaj tudi take nože?“

„Prav pravite, gospod Radovan, res, prav take so imeli, in spominjam se, da je časi res kak Dunajčan, menim da iz vsmiljenja, katerega kupil, za otroke.“

„Nekedaj smo jih kupovali otroci,“ reče gospod Mirodolski, „na sejmu, po starem krajcarji, veče pa po dva krajcarja, in vesel je bil in moški, kateri ga je imel. Zdaj niso otroci več s tako malim zadovoljni. Njega dni je bilo vse drugače !“

Po teh besedah sune zopet druzega iz žerjavice, očedi ga ter poda ga Edvinu, ki mu je šel tudi prav v slast; terdil je, da mu ní nikoli nobena jed tako dišala. In tako so dobili po versti vsak svojega; zadnji je bil, kakor se spodobi, sam gospodar na versti. Potem pa odloži gospod Mirodolski svoje orodje ter leže v travo rekoč:

„Moja dolžnost je storjena; zdaj pa vsak. kakor se mu ljubi!“

To pa vendar ni bilo spodobno, da bi se gospá Jarinova sama trudila; Radovan prevzame njeno postrežbo. Zdaj odkrije Breda košarico, ki jo je bila sè seboj prinesla, ter postreže družbi s plečetom in surovim maslom, tako da so imeli pravo večerjo. Vsi so bili dobre volje, zlasti gospa Jarinova.

„Še enega, gospod Radovan! a šteti ne smete!“

Tudi mi ne povemo, koliko jih je bila pojéla gospa, da bi se kedó ne pohujševal.

„Za pijačo nisi skerbela, Breda?“ vpraša gospod Mirodolski. Breda vstane ter prinese iz košarice steklenico vina: Zora pa vzame verč in gré po vode k bližnjemu studencu. Pervi kozarec ponudi Breda gospé. Gospa ga pokusi rekoč:

„Gospod sosed! ta kapljica ní rasla v Mirnem dolu!“

„Ne zabavljajte, gospa, če hočete, da ostaneva dobra soseda,“ odgovori ji gospod Mirodolski, „videli boste, káko bo letošnje, če bog da srečo!“

„Na vaše zdravje, gospod sosed! da bi čez leto in dan v taki lepi zložnosti in prijaznosti, tako srečni in veseli vašega pili, kakor zdaj tega pijemo!“

V tem trenotji pride Zora z vodo. Ko čuje te besede, obledi: po vsem životu se trese, toliko da ji ne pade verč iz roke. Dobro, da ní bilo nobeno oko oberneno vánjo.

„Veste, gospod,“ vpraša gospa Jarinova svojega soseda, „veste gospod, kako se mi zdi da tu ležimo, kurimo, jémo in pijemo? Kedo ugane?“ Odgovori so se hitro verstili:

„Kakor ljudjé v zlati dobi, ‚ut prisca gens mortalium‘!“ — „Kakor stari Slovani!“ —

„Kakor gerški vojaki pred Trojo!“ —

„Kakor pastirji!“ —

„Kakor cigani!“ —

„Vi ste zadeli, gospod sosed, prav kakor cigani!“

„‚Dulce est dissipere in loco‘, kakor pravimo Latinci, tetka!“ pristavi Edvin, „dobro je, če človek časi malo iz vojnice stopi; na tvoje zdravje!“

Solnce je bilo zašlo; hladno je prihajalo, tolikanj prijetneje se je sedelo in ležalo okolo gorkega ognja. Ko je bil odpel večerni zvon, ko je bilo tako tiho, tako mirno vse, po gozdu in dolini, reče gospod Mirodolski:

„Še nekaj pogrešam; pesem bi se tu tako lepo razlegala; Zora in Breda, zapojte nam tisto žalostno pesem, ki jo tako rad slišim!“

In deklici zapojete:

Leži mi rávno poljé, leži, Na polji cvetó cvetice tri, Cvetice tri!

Cvetica perva govori: Oh, mene glávica boli, Hudó boli!

Hudó me glávica boli, Pomagaj mi, sestrica ti! Sestrica ti!

Kako ti bom, sestrica ti? Oh, mene sèrčece boli. Hudo boli!

Pomagaj nama, sestrica tí! Ne morem, udje so mi težki, Tako težki!

Studenček po polji mimó hiti, Cveticam tako on govori, Oj govori!

Oj tiho, tiho, cvetice tri! Saj skoraj zora zazori, Oj zazori!

Prišlà bo kosa, sestrice tri! Vsem trem vam glávice pokosi, Oj pokosi!

XI.

Drugi dan popoludné je sedel gospod Mirodolski sam na vertu. Zora in Breda ste bile v Gradu. Bil je lep jesenski dan; pridno so obirale čebele jesensko cvetje, dasi ne tako vesele, kakor o gorkem poletji. Med njimi so se trudili in kakor nejevoljni brenčali okorni čemerli. Po drevji je bilo vse živo; družine senic, gotovo znamenje jeseni, bile so se preselile sim iz severnili krajev in polastile se drevja; hrane iskaje so se zibale po vejah, in po deblih so plezali in poterkavali neutrudni kovački. Vse je bilo živo in veselo po Mirnem dolu; ponosno je stopal Kokodin sè svojo kurjo družino po vertu; bil je svojim podložnim vedno skerben gospodar in oster vladar; ne da bi se bil kedó upiral njegovi oblasti, ali mladi zarod se je začenjal čutiti, kar mu ní bilo videti nič prav po volji. Rudeči grebeni in podbradki so rasli bolj in bolj mladim petelinčkom: zdaj pa zdaj je tudi že kateri poskušal svoj: kikiriki! ali petje je bilo še silno okorno in hripavo, tako da je Kokodin zaničljivo in nejevoljno stresal modro glavo, kakor da bi hotel reči: Tebe se mi ní še bati in deset tacih! Kako drugače se je razlegalo njegovo petje po dolini, kakor bi véliki zvon zapel! Vendar so mu dajali mladi paglavci mnogo opravka. Vsak čas sta se sprijela taka dva poredneža kje na strani; blizo se nista upala; po navadi je bilo dovolj, da je serdito zakokodal nad njima; samo redko kedaj mu je bilo treba z ostrim kljunom povdariti svojo voljo, kar je vselej za več časa zaleglo. Kara Mustafa je pasel lenobo po svoji stari navadi, kakor mož, ki je storil svoje dolžnosti. Perún je ležal poleg svojega gospoda; časi je dvignil svojo težko glavo, pogledal ga sè svojim umnim očesom ter pomigal z repom, kakor da bi hotel reči: Lepo domovje imamo, in vse je v redu.

Vesel je bil gospod Mirodolski, — zakaj bi ne bil? Res, lepo domovje je imel in vse, česar si more želeti človeško serce. Srečen bi bil, kolikor more biti človek srečen, da bi mu ne bil kalil oblak jasnega obnebja. Ali ta oblak ní bil teman; bel je bil in svetál in zlatom obrobljen.

Spomin na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila, ní mu prizadéla več, kakor nekedaj, bodeče bolečine v serci. Pač bi bilo lepo, ko bi mu sedela zdaj na strani ter gledala in vživala z njim vso to lepoto; ali človek ne smé biti popolnoma srečen na svetu!

Zbujal se mu je preteklega življenja spomin; podoba se mu je verstila za podobo pred očmí; gledal je jasne podobe in bil je zadovoljen. Res, človeško življenje ní vedna veselica; solzna dolina je zemlja res, polna terpljenja; in če ne terpiš sam, vidiš druge, ki terpé. Ali kaj hočemo? Kaj pomaga vedno samo premišljevati žalostno stanje človeštva, zarivati se tako rekoč v svojo nesrečo in križem roke deržati? Dela naj vsak po svoji moči, vsak po svojem stanu, da se vedno bolj lajša in boljša žalostno stanje človeštva. In da je to mogoče, kedó bi tajil? Človeška roka izpreminja zemlji lice, in pogled v zgodovino, kolikor je vidimo pred seboj, nam kaže, da človeštvo napreduje, da vedno veči del človeštva živi človeško življenje. Samo pravega spoznanja je treba, samo dela je treba in bratovske ljubezni!

On je pregledával v duhu svoje življenje in vest mu je pričala, da ga je v vsem dejanji vodilo to prepričanje. Vest mu je pričala, da nikoli nikomur ní nič hudega želel ne storil. Ali je pa tudi njegovo življenje kaj koristilo človeštvu? Vsaj prizadéval si je in trudil se po svoji moči. Učil je mladino, dobro seme je sejal in upati je pač smél, da ni palo vse na skalno, peščeno zemljo, da tu pa tam zerno požene kal, ter obrodi dober sad. Najbolj pa je učil, največ je koristil blagi mož sè svojim izgledom. Po vsej pravici je smel reči svojim učencem: Ne poslušajte samo mojih besed, glejte tudi moja dela in ravnajte se po njih. In res, težko je bilo videti moža, govoriti z njim, da bi se človek ne bil boljšega in blažjega čutil. Kakor prorok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na njegovem obličji; iz vsake besede njegove, iz vsakega pogleda je govorila plemenitost, dobrota njegova serca. Najsurovejši človek se bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno, sveto podobo; tako je že sam pogled njegov krotil in blažil vsakega, kedor se mu je bližal. Slavne so reke, ki poleg tergov in mést valé ponosno svoje valove ter nosijo čolne in ladije z blagom obložene; ali koristen in dobrotljiv je tudi potok, ki v svojem gornjem toku verti tu pa tam kako mlinsko kolo, potem pa se vije umirjen in učiščen po ravnini, napaja travo in cvetice na polji in tice izpod neba, in ribice se igrajo v bistri vodi njegovi. Takemu potoku brez imena je bilo podobno njegovo življenje in dejanje, vse bitje njegovo. In ako bi mu bilo v tem trenotji ločiti se od življenja, mirno bi lahko zatisnil trudne oči rekoč: Živel sem in moje življenje ni bilo čisio zastonj. Moje ime ní zapisano v zlato knjigo človeštva; svet me ne bode slavil, ne bode mi stavil spominkov; naj me pozabi svet, če me je kedaj poznal; moje življenje vendar na ostane čisto brez blagodejnega sledú. In če me pozabi ves svet, nekoliko časa bo živel moj spomin v hvaležnih sercih mojih otrok.

Todà kaj mi hodijo po glavi take mertvaške misli, sedaj ko sem še tako zdrav in krepak, ko se mi obeta lepa versta mirnih, srečnih dní v družbi mojih otrok! Jesen je tudi v mojem življenji, a jesen je pravi čas mirnega vživanja; veselimo se jeseni!

Vesel je bil gospod Mirodolski in veselo je bilo vse okolo njega.

Pri tej priči plane Perún kvišku, vertne duri se nanagloma odpro in pred gospodom Mirodolskim stoji Breda, brez sape, bleda kakor zid in trese se po vsem životu kakor golobica, ki jo je imel kragulj v ostrih nohtéh.

„Kaj ti je, dete; govóri, kaj se je zgodilo? kje je Zora?“

„Zore ni, oče, Zore ní!“

„Kaj govoriš, dete? pomisli, kaj govoriš; kje je Zora?“

Dekle se je bilo zgrudilo onemoglo na klop.

„Oddahni si, dete, potem govori, kje je Zora, kaj je z mojim otrokom! Ne boj se, dete; bolj me prestrašiti ne moreš, kakor si me žé; povej mi vse. naj bo še tako strašno; poglej me, vsa kri mi je šinila k sercu, govori, da mi ne poči sercé! Ali je še živa, govori!“

„Živa!“

„Hvala Bogu! najtežji kamen mi je sè serca!“

„Živa, oče, in zdrava!“

„Kaj me torej tako strašiš po nepotrebnem, dete! Kaka nesreča jo je mogla sicer zadeti, da si tako prestrašena in da tudi očeta tako strašiš, Breda?“

„Vaša hči se je izgubila, oče!“

„Izgubila! Bog ne daj huje nesreče! Iskat je pojdemo; sklicati hočem ves Tihi dol in spraviti na noge; preiskati in preoberniti hočemo vse gozde, stekniti vsa kota, da jo najdemo; predno solnce zaide, bodemo sedeli tu na klopi in veselili se izgubljenega in zopet najdenega otroka. Mirna bodi, Breda; tu ostani in čakaj malo, skoraj se vernemo z izgubljeno ovčico in smijali se bodemo tebi in tvojemu praznemu strahu.“

„O moj Bog, moj Bog! Vi me ne umete, oče! Zastonj bi iskali svoje hčeri po gozdih, ne najdete je. Moj Bog, moj Bog, kako naj govorim, kako naj vam odkrijem strašno resnico! Govoriti moram, povedati vam moram vse, oče, predolgo že sem molčala. Vaša hči je šla — z Edvinom je šla, Bog vé kam!“

Kakor strela so zadele té besede ubogega moža.

„Moja hči — z Edvinom! — Ali veš, kaj govoriš, nesrečno dete? Reci, da ní res, in, kakor sem star, zavriskam in zavertim se z veselja! Zora, moje dete, moje oko, punčica mojega očesa, bi mi bila vzeta, uplenjena, iztergana; kragulj bi bil ugrabil mojo golobičico? Kje sem bil, kaj sem delal, da nisem čul njenega krika, ko je klicala na pomoč svojega očeta! Kje si bila tí, moja hči, da nisi slišala njenega vpitja? Kako je bilo, govori!“

„Kako je bilo, oče! saj sama prav ne vem, kako je bilo. Na vertu smo sedeli. Jaz sem bila z gospo v pogovoru. Zora in Edvin sta bila vstala in sprehajala se sama po vertu. Čez nekaj časa pogledam za njima; nikjer ju ni bilo videti; nemirna sem bila, gospa se je norčevala: nič se naj ne bojim, ne bodeta se izgubila, saj nista tako majhena. Jaz nisem imela mirú; za njima grem, kličem Zoro, nič odgovora! Ves vert sem obletela, iskala in klicala; vse zastonj! Strah me je bilo; gospa pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora! Gospa je bila še vedno dobre volje, tolažila me je, da naju samo strašita; jaz ji nisem mogla verjeti; strašna misel mi je jela rojiti po glavi. Ko je videla gospa, da se ne dam potolažiti, gré v grad; malo naj počakam, skoraj bodeta tukaj. Jaz čakam in čakam; čez nekaj časa, meni se je zdelo strašno dolgo, pride, vsa preplašena! Težko je bilo izpraviti besedo iz nje. V njegovi sobi je bila, tam je videla, da je vse izginilo, kar je bil sè seboj prinesel. Sedaj ni bilo več dvoma, da je odšel, skrivaj odšel; nihče ga ni videl, kar jih je v gradu. Hitive proti cesti pod gradom; pri cesti na njivi zagledave kmeta: gospa ga vpraša, ali ni videl, da sta šla dva taka in taka tód. Mož odgovori, da je videl, ko sta dva gosposka, moški in ženska, sela na voz, ki je stal pod gričem, in urno se odpeljala po cesti.“

„Na katero stran?“

„Proti mestu.“

„In kaj je še pravil mož? Ali ni dejal, da se je branila, da je vpila, klicala: Pomagajte, kedor je živ!“

„Tega ni dejal, oče; morebiti zato ne, ker ga ni nihče vprašal.“

Vsaka beseda očetova je pričala ubogemu dekletu, da ní še na pravem sledu, da mu je znane samo pol resnice; ona je vedela vso, vse ji je bilo jasno. Vendar kako bi bila mogla sirota razodeti mu žalostnejo polovico; saj je bil mož že zdaj tako potert, tako uničen, da sirota ní sterpela gledati mu v lice, v bledo, upálo lice!

Nekoliko časa molči, kakor da bi se ne zavedel, potem zopet izpregovori; glas se mu je tresel, ko je govoril.

„In kaj si delala ti, nesrečno dete! Zakaj nisi letela povedat očetu?“

„Sama ne vem, kako je bilo potem; černo se mi je storilo pred očmi; menda sem bila omedlela; v postelji sem se zbudila, gospa je stala poleg mene. Vstala sem, kolena so se mi šibila; vendar morala sem domóv sè strašno novico! Gospa me je spremljala in podpirala po potu. Pri ograji me je pustila, ní se upala pred vaše obličje!“

„O ta ženska, ta nesrečna ženska, da bi je ne bil nikedar videl; ona mi je vsega kriva!“

„O ne dolžite je, oče! gospa je nedolžna; ko bi jo videli, kakošna je, v serce bi se vam smilila, oče!“

„O kje ste bile moje oči, kam ste gledale, ko je volk zalazoval ovčico! Ali kaj stojim in besedujem in tožim! Na pot, stare noge! za njim, za njim, in ko bi bilo iti do zadnjega konca sveta! Dekle, pojdi mi po klobuk in palico; ne vernem se prej, spal ne bodem pod to streho, predno najdem in prinesem nazaj izgubljeno ovčico! Moje dete vpije po meni in jaz tu stojim! Hitro, dekle! kaj stojiš in me gledaš molčé s tistimi očmi; ravno take so njene oči, ki jih zdaj žalostno obrača proti meni. Urno, na pót! Jedí naj ne bode v moja usta, kaplja naj mi ne zmoči jezika, dokler ga ne najdem. Pobijem ga, kakor vola ga pobijem, s to-le pestjó!“

Ko je bil izgovoril z germečim glasom zadnje besede, pride mož, neznan mož, ki mu podá pismo, potem urno otide. Govoril ní besede: videti je bilo, da se mož ogiblje vprašanja: kedó in odkód? Gospod Mirodolski vzame in razpečati pismo. Ko zagleda znano mu pisanje, vesel zavpije:

„Kje si, Breda? Sim pojdi; poglej, kaj sem dobil; ali poznaš to pisanje! Zdvaj je vse dobro! Najdeno je izgubljeno dete! O zdaj je vse dobro! Čakaj malo; najprej ga jaz preberem; meni je pisano; Zora piše očetu! O srečne oči, da vam je dan tako lep pogled! O ljube oči, toliko veselja mi niste storile, odkar vas nosim v glavi!“

In vesel začne brati pismo. Še ga ní bil prav prebral, ko se zgrudi na klop. Ubogo dekle ga gleda s plahimi očmi:

„Kaj vam je, oče?“

„Nič!“ odgovori ji zamolklim glasom. Dolgo časa molčí; potem zopet začne:

„Kaj mi je, vprašaš? Stréla je vdarila v mé; ali kaj? In vendar je jasno nebo; iz jasnega stréla, kakor pravijo; prej nisem verjel, da je mogoče; iz jasnega stréla! Ali je oblačno? Poglej, dekle, jaz ne vidim dobro, megleno mi je pred očmi; stare oči, slabe oči! Sicer mi je dobro, tako lahkega se čutim; plesal bi, ko bi mogel! Kam je moja moč? Malo prej še sem se tako krepkega čutil, in zdaj me vsak otrok z mazincem preverne! Čudno, čudno! Košček belega papirja, nekaj černih kljuk in zvijač, ki gomazé in plešejo po njem — in to ima tako moč! Vzemi, vzemi, dekle, da boš videla, káko čudno moč ima to branje v sebi. — Kako je zdaj čuden svet, ves drugačen, prav kratkočasen: tice plavajo po vodi, ribe letajo po zraku; krokarji so beli, in černi so golobje. Jagnje gre za volkom in otrok zasaja meč v persi očetu! To se mi ne zdi prav; prej je bilo lepše: Spoštuj očeta in mater! Tako je bilo prej, zdaj je vse drugače: druga vera, druge misli, druge navade! Jaz sem že prestar za novi svet; ti si še mlada, dekle; záte so ti novi nauki. Kaj stojiš in gledaš starca, ki je že otročji in ne vé, kaj govori. Pojdi, pojdi tudi tí, obesi se komu na vrat; mlado si in čedno si tudi še precéj: ní zlodej, da bi ne našlo kakega mlečnozobega, rudečelicega paglavca, ki te vzame za kratek čas! Kaj me gledaš tako pobožno, tako nedolžno! Jaz nič več ne verujem; óna je gledala tudi tako in vendar — Pa predno greš, beri, beri; nič se ne brani; beri, da boš videla, kako lepo zna pisati tvoja sestra! Beri, jaz hočem, da bereš, ali ne velja nič več moja beseda?“

Dekle vzame pismo in bere:

„Oče! Pa saj ne smem več imenovati vas očeta. Sama sem pretergala, z grešno roko sem pretergala sveto vez, ki veže otroka z očetom. Bog mi je priča, kaj sem prestala; ví sami bi imeli vsmiljenje z menoj, ko bi vedeli, kako sem se borila, koliko sem terpela skrivaj pred svetom in pred vašimi očmi. Zmagala je ljubezen! — Kolikokrat sem hotela pasti pred vas na kolena, razodeti vam vse, povedati vam, da ne morem biti nikedar Radovanova, da ljubim druzega z vso močjo perve ljubezni! Imela nisem dovolj moči. In zdaj sem vam to storila! Ne prosim vas odpuščenja, oče; pregreha moja je prevelika; vendar ne preklinjajte svojega nesrečnega, izgubljenega otroka. Ne preklinjajte Edvina, sama sem kriva. Edvin je dobrega serca; skoraj, upam, prideva, mož in žena, prosit vas odpuščenja; ali pa vas ne bodem videla nikedar več! —Breda, miluj svojo nesrečno sestro, odpusti ji, ako moreš in bodi zvesta tolažnica ubogemu očetu. — Povedati ne smem, kje pišem to pismo, ki ga poljubljam in močim z vročimi solzami!

XII.

Strela, pravijo, rada vdari dvakrat v eno mesto. Kjer se je uselila nesreča, obsedí in rada pride druga za njo. Besede ní govoril Radovan, tožbe mu ní bilo iz ust, solzé mu ní bilo v oko, ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost v sercé! Duša mu je oterpnila, telesne moči so mu odrekle. Bolečina mu je bila zasadila ostro želo v serce s tako močjo, da se je želu odlomila ost; brez čuta je bil, brez jasne zavesti.

Malo dobrega je bil vžil Radovan v svoji mladosti; ternjeva mu je bila pot skozi življenje od skromne očetove hiše do daljnega vélikega mesta, kjer se je pripravjal za učiteljski stan. Lahko bi bil dobival dovolj podpore od gospoda Mirodolskega, kateri ga je ljubil, kakor svojega sina; a Radovan je hotel stati na svojih nogah. Zase je živel v tujem mestu, redko je zahajal v družbe svojih verstnikov, redko vdeleževal se njih veselic, in tam ní bil najglasnejši med njimi. Zato ní bil posebno priljubljen svojim tovarišem; bili so celo med njimi, ki so ga po strani gledali, kakor da bi mu ne bilo prav upati. Vse to ga je bolelo, a ne motilo. Splošna sodba o njem je bila ta, da je priden, pošten, da mu ní moči očitati ničesa, a suhoparen, brez ognja, brez čuta. Radovan brez čuta! on, ki je imel serce tako polno ljubezni! A ljubezen je hranil zaperto in zakleneno v serci; ní je kazal pred svetom, ni je razdajal, kakor drugi, na drobno. Rad je imel vse ljudi, sovraštvu ní bilo prostora v njegovem serci; a ljubil je samo dvé bitji na svetu, svojo mater in nevesto svojo. Radovan je ljubil svojo mater, kakor more ljubiti svojo mater mordà samo izobražen kmečkih roditeljev sin, ki ne potroša svoje ljubezni z objemanjem, poljubovanjem in sladkimi imeni; ki je imel, v velikem sijajnem mestu živeč, toliko priložnosti, spoznavati poveršnost in plitvost gosposkega ženstva in ceniti po pravi vrednosti zvesto serce, na skrivnem gorečo ljubezen proste slovenske matere! Svoji nevesti je hranil čisto, neoskrunjeno serce; izkušnjave velikega mesta so ga zastonj vabile; on ní tergal za kratek čas pisanih cvetic, ki rastó ob potu. Ljubezen mu je bila svet čut, ne igrača, ki jo človek zamenja z drugo, kader se je prejšnje naveličal. Mladost mu je bila čas dela, ne vživanja; kar ima življenje lepega in sladkega, naj mu hrani, da pride čas, nepokušeno, nenačeto. Po vsej pravici si je smel Radovan obetati lepo, veselo prihodnjost, zasluženo z delom in trudom, sè zmérnostjo in zatajevanjem. Pogled v jasno prihodnjost mu je bil tolažba in podpora, ko so mu pešale moči, ko mu je upadalo serce v življenja trudu in boju. Naj mu je bilo še tako temno obnebje, dve prijazni zvezdi ste mu sijali, razsvetljevali mu pot.

In teh dveh zvezd, v kateri se je oziral z vero, upanjem in ljubeznijo, teh dveh zvezd se mu je ena uternila! Dvé bitji je ljubil na svetu, in eno je izgubil, kako izgubil! Da bi mu smert vzela nevesto, ta strašna misel ga je res plašila v černih trenotjih, kakor mora mu je ležala časi na persih; a stresel se je in zavedel: to ní mogoče, ta sreča mora biti njegova; zagotovljena mu mora biti edina ta, saj se je vsej drugi rad odpovedal! In zdaj! Česar si ní smel misliti prej, to bi mu bilo zdaj tolažba! Ako bi mu jo bila vzela nemila smert, kervavelo bi mu serce; obiskaval bi jo, solzé bi točil na njen grob, in solzé bi mu lajšale bolečino. Izgubil bi jo bil in vendar ne popolnem izgubil; v serci bi hranil njen spomin čist in svetál, v serci bi mu živela jasna njena podoba; gledal bi jo, pogovarjal se z njo v tihih trenotjih; ne bil bi sam!

In vendar mera njegove nesreče še ni bila polna. Mati mu nanagloma zbolí, zastonj je bila vsa pomoč. Sirota že prej ní bila terdnega zdravja, sinova nesreča ji je presunila serce. Radovan je ljubil svojo mater; nesli so mu jo v grob, in on ní potočil solze. Zdelo se mu je, kakor da bi se vse v sanjah godilo. Obilo mero terpljenja more prenašati človeško serce, kar preseza to mero, tega ne čuti več. Narava ní dobra mati človeku, vendar za edino to naredbo, ki kaže neko vsmiljenje do ubozega otroka, bodimo ji hvaležni; ko bi mogel človek terpeti bez konca, ko bi mogel čutiti brez meje bolečino na bolečino, kolikor jih more zadeti človeško serce — grozna misel!

Sam je bil Radovan, tako sam na svetu; zapuščen kakor otrok, ki se je izgubil v tamnem gozdu! Kam bi na j se bil obernil, kje iskal tolažbe, pri gospodu Mirodolskem in hčeri njegovi, ki sta bila sama tako potrebna tolažbe? Temán mu je bil svet, dasi je tako lepo sijalo solnce na jasnem jesenskem nebu. Njemu je bilo solnce zašlo; končana mu je bila pot, kaj naj bi ga še vezalo na življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse; oko mu je gledalo, a jasno ní videlo ničesa; ves svet mu je bil kakor z mreno preprežen. Tamne misli so se mu podile po glavi, nejasne, brez določne oblike, kakor po nébesu oblaki. Kakor ranjena zver je pohajal po gozdu, brez počitka, brez hrane; kakor hudodelnik se je ogibal človeškega obličja. Kako prijazen je bil prej z ljudmi, kako rad se je pogovarjal sè svojimi sosedi! In zdaj! v serce ga je zbodlo, kader je zagledal človeški obraz. V serce se je smilil ljudem, dasi so poznali samo polovico njegovo nesreče!

Ubogi Radovan! Tako nesrečnega se čutiš, kakor meniš da ní bil nikedar človek na svetu nesrečen! In vendar, kaj se ti je zgodilo, kaj te je zadelo? Smert ti je vzela mater; ljubil si jo, z njo si želel živeti, z otročjo ljubeznijo slajšati ji življenja večer, v obili meri poverniti ji vse, kar je sirota zate storila, trudila se in terpela. To veselje, to sladko nado ti je razderla smert z nemilo roko. Velika izguba, huda bolečina; a tolaži se, pomisli: naravni zakon je, da gre mati pred sinom iz sveta! Izneverilo se ti je dekle, katero si ljubil, v katero si stavil vero in up. Če te vse zapusti, če te vse izda, ona, upal si, ostane ti zvesta. Zapustila te je, zavergla je tvoje zvesto serce, šla je za drugim; kaj je njej vsa tvoja ljubezen in zvestoba; kaj njej to, da ti je vzela vero v človeštvo, da ti je zamorila mladost, uničila nadepolno življenje! Ti se čudiš, da še solnce sije, da še zemlja zelení, in po njej hodijo ljudje, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. O Radovan, Radovan! Kako slabo poznaš tí življenje! Med knjigami ti je pretekla mladost, in iz knjig se ne spoznava življenje. Svoj svet si snoval si v svojih sanjah, a ta vzorni svet kako malo je podoben svetu, kakoršen je v resnici! Srečno si živel v svojem zračnem domu, prišel si na zemljo in noga se ti je izpoleknila o pervi stopinji! Vso svojo vero si stavil v eno bitje, v stvar s človeškim obličjem, z lepim ženskim obličjem, in to bitje se ti je izneverilo! Na eno ladijo si bil naložil vse svoje blago, vso svojo srečo, in ta ladija se ti je razbila! Je-li to modrost, je-li to sad tvoje učenosti? Malikoval si in bridko se pokoriš za svoje malikovanje. In vendar kedó bi te grajal! Koliko blagih mož je bilo pred tabo, katerim se je godilo enako, in koliko jih bode za tabo! In če ti poči serce, vedi, da nisi pervi, in da tudi zadnji ne bodeš! O žalostna, kervava ironija! Kaka dajmonska moč žene tolikokrat ravno najblažjega moža z nepremagljivo silo, da slep na desno in na levo hrepeni samo po enem, po nestanovitni, omahljivi ženski! Zakaj je ravno njegova ljubezen tako neskončno globoka! Zakaj mora biti tako? Ne bi li bilo morebiti bolje, da bi bil tudi on, kakor jih je sto in sto drugih okrog njega, lahkih misli in lahkega serca? Koliko bridke nesreče bi bilo manj na svetu!

Krepki hrast, kateremu gloje drobni červ oserčje, začne s časom hirati; pérje se mu suši in rumeni; smertna bolezen mu razgraja po udih. Radovan je terpel na skrivnem; preobili žalosti, ki mu je polnila serce, ní dal duška ne z besedo, ne sè solzó. Pereči ogenj, ki mu je, v persih zapert, razjedal serce, prime se mu telesa. Hude vročine mu raznemajo kri, divjajo mu po udih, po možganih. Ko pride neko jutro Breda k njemu pogledat, sirota ní imela mirú, najde ga na postelji, oblečenega; komaj jo je poznal. Hitro gre povedat očetu; pošljejo po zdravnika. Zdravnik pride z gospodom Mirodolskim in Bredo, pregleda ga in pravi, da je bolezen nevarna; pokoja je treba bolniku in najskerbnejše postrežbe. Ali težavo so imeli z njim. Prosil jih je: Pustite me! Kaj mi hočete? saj vam nisem nobenemu nič žalega storil! Pustite me, naj v miru umerjem! S težka ga je preprosila Breda, da je povžil nekoliko hladilne pijače; a nikakor ga ní bilo pregovoriti, da bi se pustil prenesti v Mirni dol. Njegov odgovor je bil: Pustite me tukaj; od tód imam bliže do matere; tu sem pervič zagledal ta žalostni svet, tu hočem zatísniti očí. Ne mudite me, mati me čakajo; čujte, mati me kličejo! Tiho, tiho, mati! skoraj bom pri vas; saj ne morem živeti brez vas; vi ste me radi imeli, mati! vi in nihče drug na svetu! — Nato utrujen zaspi. Zdravnik migne, da zdaj je čas, zadnji čas. V spanji ga preneso v Mirni dol.

Žalost se je bila uselila v Mirnem dolu. Mirnega doma si je želel blagi mož na svoje stare dní, zato je imenoval Mirni dol svojo novo domačijo. Miren je bil zdaj njegov dom, a takega mirú si pač ní želel, ko se je preseljeval v ta kraj!

Kako se je bil izpremenil ubogi mož! Za deset lét se je bil postaral; zapustile so ga bile dušne in telesne moči. Odljuden je bil in osoren; še svoji hčeri ni dal prijazne besede. Videti ni mogel ničesa, kar ga je spominjalo izgubljenega otroka. Tu je imela Breda priložnost, kazati svojo angelsko poterpežljivost.

Radovanova bolezen se ní obernila ne na boljše ne na slabše. Skoraj ves čas je ležal v nezavesti; Breda je bila noč in dan poleg njegove postelje: stregla mu je kakor mati bolnemu otroku. Z roko mu je hladila razbeljeno čelo, kar je bilo videti da dobro dé bolniku. Ali kaj je terpela uboga sirota, kako ji je kervavelo serce, ko ga je slišala govoriti v vročinskih sanjah:

„Kaj bodete vi sè svojimi dekleti! Metle jim v roke, da pometajo dvorišče moji kraljici. O kako je lepa moja kraljica, moja Zora! Kakor roža med osatom! Ne roža! bela je kakor lilija, in čista in nedolžna kakor lilija! Lepa je in zvesta! Zvestoba, pravijo, ne druži se z lepoto. Ljudje govoré, ker ne poznajo moje Zore. Knezi jo snubijo in kralji, iz daljnih dežel prihajajo, v deveto deželo je segel njene lepote glas. Klanjajo se do tal pred njeno lepoto; zlate krone si snemajo z glav ter jih pokladajo v prah pred njene noge. A moja kraljica sedi ponosna na svetlem prestolu; zaničljivo jih gleda in z drobno nožico se igra po tleh ter suje v stran bleščeče krone. Idite, govori jim, knezi in kralji! Izbrala sem si že ljubega, ki kraljuje v mojem serci; pastir je moj ljubi, bele ovčice pase na zelenem travniku in jaz jih bodem pasla z njim!“

In zopet čez nekaj časa:

„Prišla si, Zora moja; saj sem vedel, da prideš! Pa so me strašili hudobni ljudje, ki mi ne privoščijo moje sreče; dejali so mi, da si me zapustila, da si šla z mladim kraljevičem, ki je lep, kakor pomladansko jutro! Res si zapustila dom in očeta, a šla si v daljno tuje mesto obiskat bolnega prijatelja, da ne bode tako sam. Tako sam sem bil in zapuščen; še matere ní bilo k bolnemu otroku. Ljudje pravijo, da so bolni; gotovo so hudo bolni, da ne pridejo k svojemu otroku. Ti pa si prišla, zlata zvezda moja! Nič te ní deržalo, ne očetove ne sestrine prošnje; ní te strašila daljna pot! Prišla si in mehko svojo ročico mi pokladaš na vroče čelo. O položi mi jo sim na serce, še bolj vroče mi je serce od ljubezni do tebe. Kaj me gledaš s tako žalostnim očesom! Kedó ti je kaj žalega storil! O svet je tako hudoben, Zora moja! Vse nama zavida najino srečo. Strupene kače lazijo med cveticami po travi. Glej tam ónega pisanega gada; tebe zalazuje, sladka nevesta moja! Beživa, beživa, Zora moja! zapustiva ta hudobni svet; svet noče, da bi bila srečna! Stisni se v moje naročje! V naročji te nesem čez hribe in doline; sovražnik je za nama! O hvalo Bogu; rešena sva! Glej, široko morje blešči pred nama; ladija naju čaka ob bregu; bela jadra so razpeta; urno v ladijo! Nič se ne boj, nevesta moja! pokojno je morje, prijazna sapica diše in morske ribice plešejo in spremljajo ladijo. Dalje, dalje! Glej že naju pozdravlja zelen otok, prijazno naju vabi v mirno svoje naročje!“

Utrujen umolkne; merzel pót mu je oblil celo in težko sope. Čez nekaj časa izpregleda; stermeče oči vpira v svojo strežnico:

„Ti nisi Zora! Kaj hočeš ti, tuje dekle, pri meni! Kje je Zora? Ravnokar je bila tù; njena roka je bila v moji roki; kam si jo dela? Ti hočeš biti na njenem mestu, ti hošeš biti moja nevesta, nikedar!“

In jezen sune od sebe roko deklice, ki ga je tolažila in mirila. In ko pride gospod Mirodolski sam tolažit bolnika, gleda ga debelo, rekoč:

„Kedó si ti, čestiti starček? Znan se mi vidiš; zdi se mi, da sem te že videl nekjé. Ti si Lear, kralj Lear si ti: otročja nehvaležnost ti je razorala čestito obličje. Kje so tvoje hčeri, Lear? Nehvaležne so bile, tí si jih preklel in zdaj si nesrečen! In vendar vse to ní nič res. Breztelesna prikazen si tí, stara basen, otročja pripovedka; vse nič res; otročje nehvaležnosti ni na svetu. Izgini izpred mojih očí, hudó jim dé tvoja prikazen!“

Táko je bilo sedaj življenje v Mirnem dolu! In gospa Jarinova? Zapustila je bila grad takoj drugi dan po dogodbi, ki je uničila srečo sosedni družini. Vsa poterta je bila; ní čudo, čutila je žena, da je, če tudi nehoté, kriva nesreče. Nemogoče ji je bilo priti in posloviti se od svojega nesrečnega soseda. Poslala mu je pisemce z naslednjimi versticami:

„Gospod! Da si le predobro vem, da bodete moje imé, moj spomin preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti od tód brez vsega slovesa. Tolažiti vas, nimam pravice, tudi opravičevala se ne bodem; zastonj bi bila vsaka beseda, nesreča dela človeka krivičnega! Samo toliko vam rečem: Mnogo sem terpela v svojem življenji, vse moje terpljenje ní bilo nič proti nesreči, ki me je z vami vred zadela. Kako rada bi vam podala roko v slovo, videla vas več ne bodem, a ne upam se pred vaše obličje. Z Bogom, z Bogom!“

XIII.

Mračilo se je že, ko je stopal póstaren mož po slabo uglajeni stezi preko gostega smerekovega gozda. Ni ga motilo, da so se mu noge, trudne ali nemarne, pogosto izpotikale ob korenine, ki so se spenjale tu in tam čez stezo, debelim kačam podobne; ní ga plašila temà, ki je gledala tako strahovito z debelimi, černimi očmi iz med goščave; dobre volje je bil, zdaj je žvižgal, zdaj popeval kratke pesmice s hripavim glasom, ki se pa vendar ní neprijetno razlegal po samotnem gozdu; zdaj je oponašal sovo, ki se je oglašala v smerečji, zdaj métal svoje pokrivalo za netopirji, ki so mu preletavili pot. Mudilo se mu ní, kakor je bilo videti; po časi je korakal, da si ni bilo videti gozdu konca ne kraja pred njim. Strah ga ní bilo; vse je kazalo, da je mož vajen gozda in nočí. Tudi ni vedel, zakaj bi se bal; zlato in srebro, in kar je sploh posvetnega blaga, ní ga težilo na potu; in tudi, kar je imel na životu, težko da bi bilo mikalo razbojnika, ki preži za germovjem ob cesti. „V pričo razbojnika pél serčán bo prazen popotnik,“ pravi rimski pesnik. Bál se torej ní naš popotnik, prazen je bil in razen tega je vihtil v zarujeveli roki krepko gerčavo gorjačo in nekoliko korakov pred njim je mirnodušno stopal zvest tovariš: velik, kosmat pes; star je bil res in suh, kakor njegov gospod; vendar ní mu bilo upati, tako hudo je gledal in nekaj zób si je bil še ohranil iz življenja nadlog za silo! Bál se ní, pravimo, naš popotnik, prej bi se ga bil kedó drug vstrašil, ako bi ga srečal sam v gozdu, zlasti po noči; po vsej svoji prikazni je bil nekako v sredi med razbojnikom in beračem. Vendar ne bodemo ga dalje popisovali: bralec, ki nas je prijazno spremljal do zdaj, upamo da ga je že ugenil, njega in njegovega tovariša, ako se še spominja moža, katerega so bili prinesli na pol mertvega v Mirni dol. Spominja se morebiti še čudnega tovariševega imena, njegovega gotovo ne; povedali mu ga nismo, ne vedoč, da ga srečamo še kedaj. Dajmo mu, kakor vsem osebam té povesti, izmišljeno imé, imenujmo ga Záboja.

Zaboj torej je koračil pozno po gozdu. Ko se je naveličal žvižganja in petja, jél se je za kratek čas pogovarjati sè svojim tovarišem:

„Kam se ti tako mudi, žival božja? Strah te morda vendar ne bó, kaj? Če nama bo prenočiti nocój v gozdu, saj ne bo pervič, in zadnjič morebiti tudi ne. Brutus, Brutus! Meni se zdí, da si postal mehkužen na svoje stare dni; gorke večerje si želiš in mehke postelje starim kostém; po človeškem obličji hrepeniš; morebiti še doživim, da bodeš prijazno z repom migal, da bodeš roko lizal človeku! Ali sem te tako učil? O Brutus, Brutus! ne zabi mojih naukov, ne iznevéri se sebi in meni; ne žali me, ne delaj mi sramote! Ostaniva si zvesta; nikomur dobre besede, prijaznega pogleda; ne prilizujva se, ne prosiva; sovraživa, zaničujva kakor do sedaj človeka! — Lačen si? Ne bodi lén; tod po germovji poišči; zajca bi pač težko dohajal, ali kaka miška bi se ti še dala vjeti; ne bodi tako izbirčen, moj Brutus, za silo tudi mišje mesó! In če tudi miši ne vjameš, brez večerje ne bodeš, nič se ne bój; kos kruha imava, zasluženega ne izprošenega; zaslužen kruh, dober kruh! Samo prositi ne; nobeden človek na svetu ní vreden najine prošnje! Vidiš, Brutus, kako lepo te učim! Ali tí me ne poslušaš; kaj imaš, kaj vohaš in cviliš. Brutus?“

Pes zares ní več poslušal; videti je bilo, da je našel nekaj nenavadnega ob potu. Vohal je in cvilil, z repom je migal ter obračal se proti svojemu gospodu. Zaboj radoveden pospeši korake. Ko pride do mesta, kaj vidi! Ženska v gosposki obleki je ležala ob potu; mesec, ki je bil priplaval na nebo, obseval je mlado, bledo obličje. Očí so ji bile zaperte; Zaboj je mislil, da spi; spéče dekle v takem času, v takem kraji! Jame jo buditi, dekle se ne zdrami; vendar za trenotje odpre malo očí, potem zopet zamiži. Takoj je izprevidel Zaboj, da je dekle onemoglo in zgrudilo se ob potu. Upála lica so mu jasno pričala, da je sirota mnogo prestala, morebiti celo lakot terpela, gotovo pa je bila utrujena. Kaj začeti? Pomagati je treba, ali kakó? Do bližnje vasi je dobro uro hoda, in dekle ne more hoditi. V zadregi se posvetuje sè svojim tovarišem po stari navadi:

„Kaj bo pa zdaj, Brutus? Pravo preglávico si mi nakopal sè svojim vohanjem na glavo! Kaj je bilo meni tega treba? Ti stojiš in me gledaš; svetuj, kaj je storiti? Tukaj je vendar ne moreva pustiti, dasi ima človeško podobo. Jaz sovražim človeštvo, kakor veš; vendar človek ne more vedno ravnati po svojem prepričanji. Zdi se mi, Brutus, da toliko veš, kakor jaz. Ne! Jaz nekaj vém, dobra misel, Brutus! prav dobra; kaj praviš? Blizo tukaj, kakih dvajset korakov od pota v stran, na desno, ima oglar Peter, najin prijatelj, svojo kolibo; saj poznaš Petra; prenočevala sva že pod njegovo streho v slabem vremenu. Dober mož, Peter! Zadeniva ter nesiva jo pod njegovo streho; človek storí, kar more. Ali kako bi se to najbolje nosilo? Ne spominjam se, da bi bil kedaj prenašal človeka. Tvoja pomoč mi bode, kakor vidim, malo prida; poskusimo takó, saj ne bode pretéžko.“

In Zaboj vzame deklico v naročje, kakor jemlje mati dete iz zibeli. Čudno je bilo videti gerčavega, zanemarjenega moža, s kako skerbnostjo in rahločutnostjo se je vêdel pri tem nenavadnem poslu; popravljal in naravnaval ji je obleko, ki je bila v neredu, krilo ji je potegnil čez noge, da bi se ne videle, rekoč:

„Vidiš, Brutus, tako je treba! Pa kaj ti veš, kako se je vesti z gosposkim ženstvom! Kmet si bil, kmet boš, okoren, neolikan, neotesan: jaz sem živel nekedaj med gospodo, malo da nisem bil sam gospod. Kaj ne? težko verjeti, ko me človek zdaj takega vidi. Kako je to lahko! Nesel bi jo do perve vasi; samo bojim se, da bi mi sirota ne ugasnilo v naročji po potu. Očital bi si, ako bi se kaj zgodilo; nagle pomoči je treba!“

V takem pogovoru pridejo do kolibe; dekle je ves čas ležalo, kakor da bi spalo, možu v naročji. Koliba je bila temna, kar ni moglo biti po volji vsmiljenemu Samarijanu.

„Nič luči! Peter je z doma, pri svojem delu; križ! Kaj bo zdaj! Dobro, da je vsaj vrata pustil odperta: mož se ne boji tatóv; ko bi človek vsaj vedel, kje tiči, da bi ga šel poklicat na pomoč. Pa kaj govorim? poskusimo, kar moremo; bo že kakó!“

In oprimši stopa v tamno, borno poslopje, ter tiplje okolo sebe, da bi se ob kaj ne zadel z nežnim bremenom v naročji. V kolibi otiplje pogerneno klop, ki je bila oglarju za posteljo; nanjo položi dekleta. Posrečilo se mu je tudi, da najde kos lojeve sveče, in kar je treba, da se luč naredi. Serce se mu je olajšalo, ko je gorela luč in razsvetljevala ubožno stanico. Hitro poišče nekoliko stare obleke, ter jo podloži dekletu pod glavo, da bi tako terdo ne ležala. Izzuje ji čeveljce, da bi si bolje počila.

„Do tù je bilo še vse po sreči!“ govori sam sè seboj; „sirota še diha, če tudi po malem, iskrica še telí; treba vpihati jo do plamena. Tam-le bo nekaj, saj sem vedel, da mož ne bode brez takega zdravila!“

In s police ob steni vzame stekleno posodo; derži si jo pred očí rekoč:

„Malo, malo, vendar bó za silo; imenitna ní tá pijača, a koristna. Peter, brez tvojega dovoljenja!“

Odmaší posodo, vlije nekoliko kapljic dekletu na sence ter ga začne rahlo dergniti z dlanjo, potem drugo sence in zadnjič čelo. Ne brez vspeha! Dekle izpregleda, gane z roko, ki ji je prej, kakor mertva ležala ob životu. Videti ji je bilo, da bi rada govorila, ali imela ni dovolj moči. Kmalo zopet zamiži; vendar mož je bil zadovoljen.

„Vem, kaj bi rada,“ govori pologlasno, „če tudi povedati ne moreš; vodé ti je treba; hitro po vode! Ti, Brutus, pa res nisi za nobeno rabo; tí stojiš in gledaš, pomogaš ne. Nocoj sem pervič nezadovoljen s tabo; ker že ní, da bi te kam poslal, ostani tu pri njej na straži; samo posode je treba!“

Pogleda po izbi in v kotu vidi lončen verč; vzame ga ter urno odide. Vedel je za studenec, ki je tekel blizo oglarjevega domovja. Kmalo se verne s polnim verčem. Kozarca pač ni bilo pri hiši, vedel je, da bi ga zastonj iskal; znal si je pomagati. V votlo dlan desne roke vlije iz verča vode, potem ji privzdigne z levico glavo, in polno dlan ji nastavi k ustom. Ko je dekle začutilo hladno vodo, začne jo hlastno srebati in požirati. Voda jo je tako okrepčala, da izpregovori sè slabim glasom:

„Kje sem?“

„Nič se ne bojte; pri dobrih ljudéh!“ tolaži jo Zaboj; „slaba streha, dobri ljudje! Samo mirni bodite; ne govorite mi, slabi ste, pokoja vam je treba; vse bo še dobro; meni zaupajte, ki sem vaš zdravnik; ne glejte me tako plašno; obraz in obleka ne obeta mnogo, vém; a na vnanjost ní gledati, meni verújte. Najbolje, da zaspite, ako mogoče.“

„Ker ste tako dobri, prosila bi vas —“

Mož ji ne dá izgovoriti; migne ji z roko, da naj bo mirna:

„Poskusite zaspati, ako mogoče; spanje najbolje zdravilo; potem bomo že videli, kaj se dá še storiti.“

Tako jo je tolažil; ugenil je bil njeno željo, ali kako ji vstreči? Tekel bi v vas, kakor še nikoli ni tekel; ali dekleta samega pustiti — nevarno! Kaj, ko bi prikolovratil Peter? dekle bi se ga vstrašilo, strah bi ji škodil. Res je imel večerjo pri sebi: todà kaj bo kos terdega kruha oslabelemu gosposkemu dekletu? Ko bi se vendar kaj našlo pri domu? — Pri oglarji? Malo upanja; vendar poskusiti je treba.

Mož iztakne in preišče vsa kota. Imel je nocoj očitno srečo. Iz skrivne shrambe izvleče nekaj v papir zavitega.

„Kedó bi si bil kaj takega mislil?“ govori zadovoljen in vesel; „glej, glej! stari dimež ti zajuterkuje kakor gospoda! Gotovo ima tudi mleko kje skrito; černega ne verujem da bi pil, tako gosposki vendar še ní: poglejmo tam v oni lonček na polici! — Saj sem vedel! Peter, jutri boš brez zajuterka; nič ne dé, tolaži se: tí nisi edini poštenjak, ki gre zjutraj s praznim želodcem na delo. To bo nam za večerjo, in brinovca tudi ne bo, pomagaj si enkrat z vodo!“

Že je gorel ogenj, skoraj brez dima; oglar je imel suha dreva. Prijetna gorkota se je širila po hladnem prostoru; dobro je dela oterplim udom oslabelega dekleta, ki je bilo zopet zaspalo. Pri ognji sta stala lončka za večerjo. Zaboj je netil ogenj in kuhal, Brutus pa, ki je videl, da ní potreba njegove pomoči pri kuhanji, spravi se k postelji ter začne lizati zdaj roke, zdaj noge spečemu dekletu. Lepo ga je bilo videti, kako mirno je stal, ko mu je bila v spanji položila roko na glavo; ní se genil, da bi ne probudil dekleta.

Voda je vrela v loncih; Zaboj pa je stal poleg ognja zamišljen. Čudna misel mu je rojila po glavi; pomišljal se je in spominjal: tako nekako znan se mu je dozdéval ta ženski obrazek: in ta glas — gotovo ga je že čul nekedaj, ali kje? Misel mu ne dá mirú, obletava ga in nadleguje kakor sitna muha, ki je ní odgnati. Po perstih stopa proti postelji in gleda dekleta. Nemogoče! in vendar ji je tako podobna! Nemogoče? Na svetu je vse mogoče, in živemu človeku se vse lahko primeri! Vse zastonj; ní se mogel iznebiti spomina na hišo v prijazni dolini, kjer je ležal nekedaj takó, kakor leži sedaj tam ona deklica. V oni gostoljubni hiši je videl — ali se mu je samo sanjalo? — zdelo se mu je, da je videl deklico, vesela hčerko srečnega očeta — očí, lasje, obrazek, vse táko, in vendar vse takó izpremenjeno! Če je res ona, kaj je sirota preterpela v tem kratkem času! Čudno je bilo možu v serci pri tej misli. Serce se mu je tajalo kakor led, ki ga obseva gorko pomladansko solnce. O da bi se motil, da bi ne bilo vse nič res!

Večerja je bila gotova. Prijetni duh, ki se je razlegal po izbi, probudi dekleta; očí se ji žaré, sirota je bila — lačna!

Dragi bralec! ali si že kedaj v svojem življenji videl lačnega, prav lačnega, gladnega, izstradanega človeka? Videl si ga, kaj ne da? in podal si mu hrane; in ko je tako prav hlastno in slastno povžival podano mu hrano, povej, nič se ne sramuj: ali nisi čutil tedaj najvišega, najslajšega veselja, ki ga more čutiti človeško serce? Ako nisi imel té sreče, milujemo te; tí ne veš, kaj je največe veselje na svetu; ti ne umeš besed izveličarja, ki pravi: Lačen sem bil, in ví ste me sitili! — Mati, ki doji dete na persih, tíca, ki mlade pita — kogar ne gane ta pogled, ní vreden človeškega imena. O človek, bodi dober, blag in vsmiljen; vsmiljenje, vsmiljenje te povzdiguje nad vse stvarí tega sveta!

Ali vernimo se zopet v zakajeno oglarjevo kočo. Zaboj je sovražil človeštvo, in vedel je, zakaj. Sercé mu je bilo odrevenélo; ali ko je videl, kako gré v slast ubogemu, tujemu dekletu pripravljena večerja, malo da ní skakal in vriskal sè samega veselja! S kako radostjo je opazoval, kako so se ji zopet žarila obledela lica! Mati ne more čutiti slajšega veselja, ko vidi, da bolno déte zopet rado jé, gotovo znamenje, da se mu povrača tolikanj zaželeno zdravje.

Zaboj bi v tem trenotji ne bil menjal s cesarjevim kuharjem; tako ponosen je bil, tako sam sè seboj zadovoljen. Ali tu ní bil samo kuhar, bil je tudi zdravnik, in zdravniška vest ga je opominjala, da je treba hudo izstradanemu človeku po malem dajati jedi, da se oslabeli želodec počasi zopet privadi hrane. In res ji je hotel že od ust odtegniti na pol izpraznjeno posodo; ali ko ga je dekle tako milo pogledalo, ni si mogel kaj, pustil jo je piti v božjem imenu, dokler je bilo kaj v posodi. Ko se mu je hotela zahvaljevati, prestreže ji besedo:

„Že dobro, že dobro, govoriti mi ne smete; zdaj lepo zaspite in jutri zjutraj vstanete zdravi in veseli; tako, lahko noč! Dekle mu podá roko, oberne se v stran in terdno zaspi. Zaboj ji še nekoliko posteljo popravi, potem ugasne svečo, ki je bila že skoraj do dna pogorela, ter otide s pesom iz stanice. Zunaj pod oknom napravi ležišče sebi in svojemu tovarišu. Nikoli ní še tako sladko spal — brez večerje!

XIV.

Drugi dan zjutraj je še vse spalo po gozdu, ko sta bila že Zaboj in Peter v imenitnem pogovoru. Peter je bil prišel pozno po noči domóv; ko je čul Brutus od daleč njegove korake, zbudi hitro svojega gospoda, ki mu je ležal na strani. Zaboj plane kvišku, gré oglarju naproti, ter mu razloži o kratkem, kaj se je zgodilo. Peter ni bil posebno bistra glava, vendar si je dal lahko dopovedati, kako se je v kratkem izpremenilo njegovo stanje in kako se mu je vêsti: izprevidel je takoj, da sedaj nima več oblasti v svojem skromnem domu. Tudi o pijači in zajuterku ní bilo prepira; pošteni oglar je blagodušno vse odobril in poterdil, kar je bil storil Zaboj brez njegovega dovoljenja. Tudi on je prenočil, kakor Zaboj in Brutus, pred kolibo, v kateri je ležala mlada, tuja popotnica.

Pred dnevom ga je zbudil Zaboj; zdaj je bilo treba posvetovanja in ukrepanja. Tiho sta govorila, da bi ne zbudila spečega dekleta.

„Peter! do zdaj sem zadovoljen s teboj: in to ní kar si bodi, ako pravim jaz komu, da sem z njim zadovoljen; vêdel si se kakor mož, poštenjak; ali kaj pa zdaj? Kaj početi z dekletom, ker sva jo že pobrala in vzela pod streho? Tako je ne moreva pustiti: kar je človek začel, treba da konča: delo na pol storjeno ní nič prida, bolje ne začeti. Peš je ne moreva pustiti od tod, dekle je še preslabo, omagalo bi na potu; voza tudi nimava, kaj meniš, Peter?“

„Tisto prav praviš, peš ne more dalje; dekle je, kakor si rekel, gosposko; jaz torej sodim, da bo iz mesta; tukaj pri nas ní gosposkih ljudí: do mesta je pa odtod dober dan hodá, zato ní da bi jo človek pustil peš na pot. V bližnji vasi bi se pač dobil voz, seveda ne tak, kakor jih je vajen gosposki svet.“

„Na volovskih kolih, po slabi, kameniti poti, ni da bi se vozilo táko šibko, slabo žénišče, iz tega ne bo nič, kaj druzega je treba ukreniti, Peter!“

„Kaj treba ukrepati? če ne more od tod, potem ni druzega, kakor da ostane tukaj, tako dolgo, da si opomore. Streha je, postelja tudi, za živež se bo že kako skerbelo.“

„Živež, to je ravno, Peter, živež! Ovsen kruh, to vidiš sam, Peter, ní za take drobne gosposke zobčeke; s prosenimi žganci, tistimi debelimi, kakoršne imaš ti ob nedeljah in praznikih, tudi nevem, da bi se sprijaznil njen želodček. Treba bo kaj boljšega, Peter, kaj bolj imenitnega, gosposkega! Zato je pa treba drobiža! Kaj se praskaš za ušesom, kaj se deržiš, kakor mačka, kader germi! Pri meni ne najdeš okroglega, če me na glavo postaviš; tí, Peter, tí imaš zaslužek, ne verjamem, da bi bil brez cesarske podobe. Poslušaj me, Peter; pametno besedo bom govoril s tabo; jaz nisem berač, nikoli še nisem prosil ne na pósodo, ne tako; česar potrebujeva jaz in moj Brutus, to si prislužim: tebi pervemu, Peter, hočem izkazati čast, kakoršne nisem še izkazal nikomur; prosim te, ne zastonj: prosim te na pósodo, samo toliko, da spravimo siroto na noge; v dveh, treh dnevih ti vse vernem pošteno, in zraven boš še kaj dobrega storil, kar je tudi nekaj vredno, če si pobožen. Delal bom pridno, kakor nisem še nikoli, če ni drugače, na njivi, na polji; dela je zdaj povsod dovolj; kopal bom, kosil, derva sekal, vse, kar mi pride v roke. Poštenega dolžnika boš imel, Peter!“

„Kedó pa je ta deklina, da se tako potezaš zanjo? Odkod je, zakaj se tako klati po svetu?“

„Deklina, klati! tako mi ne smeš govoriti, Peter, ako hočeš, da si ostaneva prijatelja. Jaz ne vprašam, kedó je in kaj je; samo to vidim, da je potrebna, in to nama bodi dovolj, Peter! Ne pomišljaj se, Peter; vsak čas se lahko zbudí mlada tičica v gnjezdu in odpre kljunček; kaj ji bova vteknila vanj, da ga zopet zapre? Hitro, Peter, daj, da skočim v vas in prinesem, česar treba!“

„Saj bi, ali pri sebi nimam; notri se pa bojim, da bi je ne zbudil in prestrašil. Poskušal bom pa vendar.“

In pošteni oglar gre po perstih kakor tat v svojo kočo. Čez nekaj časa se verne, vesel, z umazano mošnjo v roki; mošnjo izroči Zaboju, rekoč:

„Nič ni čutila: ná, kar imam; menim, da bo dovolj za nekaj dní, potem bomo že zopet videli, kaj in kako. Tisto pa, kar si govoril prej o tistem vračevanji, veš, to ní tako na tanko. Peter ní napačen mož, da si je počasne glave, in ne zna tako govoriti kakor ti. Pojdi in stori, kakor se ti zdi, jaz bom tukaj ostal, ako bi me bilo kje kaj treba.“

Zaboj ga ní več poslušal; izgubil se je bil že v hosti. Brutus, ki je ves čas zvesto poslušal ta pogovor, ní vedel, kam bi se dejal, da bi bilo prav; bil je brez povelja. Zadnjič sklene iti za gospodarjem; ali ta mu migne z roko, da naj ostane, in Brutus je ostal pri Petru; bil je zvesta, pokorna žival.

Tako urno ní morebiti še nikoli hodil Zaboj svoje žive dní, gotovo ne, odkar se je jel klatiti po svetu. Danes pervič se mu je mudilo. Ne da bi bil tekel, ali delal je korake, da so kaj zalegli. Plašno in radovedno ga je gledala leverica, ki je še malo zaspana skakala od veje do veje ter otresala jim jutranjo roso na urnega popotnika. Zajec zaspanec, ki je bil, tako zgodaj izplašen iz gorkega ležišča, planil na gladko stezo, mislil je gotovo, da mu je smert za petami, tako na vso moč je bežal pred njim.

Zaboj ní imel danes časa misliti ne na leverico, ne na zajca: v eno mer je krepko korakal proti vasi; skerbelo ga je samo to, da bi vsega dobil, česar treba, in da bi se vernil, predno se deklica zbudi. Imel je srečo; v vasi, ki je bila bolj tergu podobna, dobil je vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Lepo in hvale vredno zdí se nam tudi to, da pri vseh svojih skerbeh ní pozabil poštenega Petra in škode, katero mu je bil storil; ko je bil vsega nakupil dekletu, skerbel je tudi Petru za pijačo; sám se je vernil ravno ták domóv, kakoršen je bil šel z doma. Nič posebnega! saj še tica, ki gre po paše mladičem v gnjezdu, ne jé sama prej, dokler ni nasitila mladega zaroda.

Dekle je še spalo, ko se je vernil Zaboj obilo obložen; vsaj čuti je ní bilo. Petru se je odvalil kamen od serca, ko je zagledal Zaboja; težko ga je pričakoval, káj ko bi se zbudilo dekle? kako govoriti, kako vêsti se z njo? Ves čas je premišljal, kako bi ji rekel, ako bi vstala in prišla iz kolibe: dobro jutro, ali kako? Zdaj je bil odrešen! Vojak, ki stoji v tamni noči samoten na straži, težko da je tako vesel, ko se mu bliža malo vojaško kerdelo z njegovim naslednikom, kakor je bil Peter, ko mu je Zaboj prinesel odrešenje.

„Nič novega?“ vpraša ga Zaboj.

„Vse, kakor je bilo, nič se ni genilo; dobro opravil?“

„Dobro, vsega dovolj! To je zate.“

Peter vzame svoj zajutrek in odide po svojih opravkih. Radoveden ní bil Peter; ko bi se bil obernil v tem trenotji, videl bi bil tujo deklico, ki je šla ravno iz kolibe proti Zaboju. Bleda je bila kakor po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto oko je pričalo, da se ní več bati. Blagodejno spanje jo je bilo lepo pokrepčalo, in z vidnim veseljem je dihala čisti, krepki jutranji zrak. Zaboj je bil zadovoljen.

„Kako se počutite?“ vpraša jo prijazno.

„Dobro, prav dobro! In vendar, nikoli bi ne bila mislila, da bodem še kedaj gledala beli dan: prav slabo mi je bilo; a zdaj je zopet vse dobro,“ odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom.

„Postelja je bila res malo terda, a kaj se hoče! v naglici ni bilo mogoče pripraviti boljše.“

„Na pérnici bi ne bila bolje spala!“

„Zdaj imamo časa dovolj, lahko se kako kaj preskerbi in prenaredi, da ne boste tako terdo ležali.“

„Kaj govorite, blagi mož? saj tega vendar ne morete misliti, da bi vas še dalje nadlegovala; toliko ste že storili zame!“

„Kakor se vam zdí; samo to bi vas prosil, da pustite tiste priimke, ki jih ne morem terpeti. Jaz nisem blag mož; jaz sem — todà pustiva to, kaj sem. Nihče vas ne sili, iti smete, kader se vam zdí in kader morete; rad vam verujem, da vam ní prijetno živeti v takem gradu, pri takih ljudéh; vendar, ako bi vam smel svetovati, prigovarjal bi vam, da še malo poterpite, ako nočete, da se vam zopet kaj prigodi. Bojite se, da bi ne bili doma preveč v skerbéh, to je čisto naravno, ali pomagati je lahko; jaz imam dobre noge; samo recite mi, kam in kako, in vse bo opravljeno.“

Zadnje besede so čudno zadele dekleta; Zaboj ni več dvomil, s kom govori! Hudo mu je bilo, ko je videl dekle tako nemirno; solze so ji silile v očí in toliko da ni omahnila.

„Vidite, da niste še tako močni, kakor ste mislili, pa hočete po vsej sili od tod. Jutranji hlad vas je prevzel, hitro zopet nazaj na gorko! Zakurili bomo: život potrebuje kaj gorkega; seveda pri takih ljudeh ne dobote kedó vé kaj dobrega; poterpljenje je treba imeti, za silo bo že: danes tako, jutri drugače.“

Molčé gre dekle z njim v kolibo: tam sede na klop, kjer je bila prenočila. Zaboj odloži, kar je bil nakupil, potem nakolje derv in zakuri.

Ko je gorel ogenj na ognjišči, in ko je pristavljal Zaboj posodo, hotela mu je pomagati, a on jo zaverne prijazno:

„Pustite, pustite, toliko že še znam, četudi se nisem učil; kader boste hoteli kaj boljšega, potem vam rad prepustim ognjišče in vse njegovo orodje.“

Dekle sede zopet na klop; čez nekaj časa izpregovori sè žalostnim glasom:

„Za božje imé, kaj si boste mislili!“

„Nič si ne bom mislil; jaz nimam časa misliti; radoveden nisem; če mi hočete kaj povedati, poveste mi lahko, kader hočete in kolikor hočete. Najprej pa, prosim, jejte!“

Ni ga mogla pregovoriti, da bi bil zajuterkoval z njo.

„To je vaše!“ odgovori ji na kratko; „moj želodec ni vajen take hrane.“

„Torej zame ste vse to nakupili; samo zame ste vstali tako zgodaj in šli kupavat, Bog vé, kako daleč? Saj sem videla, vernih ste se bili ravno, ko sem prišla iz hiše! Vedite, sirota sem, poverniti vam ne morem, kar ste mi storili, zató mi je tako hudo!“

„Težko je izhajati z gosposkim svetom!“ odgovori ji nevoljen; „človek nikoli ne vé, kako bo prav? Kaj so pri vas doma take navade, da gre vse za gotov denar, iz rok v roke? Kaj so vas tako učili vaš oče?“

Ta beseda mu je bila ušla; nazaj bi jo bil rad potegnil za ves svet; prepozno! Dekle si pokrije z obema rokama obraz in zdihuje:

„Moj oče, moj oče!“

Zaboj se hitro umakne; zunaj se vdari jezno s pestjo na čelo rokoč:

„Tepec stari! zdaj si pravo zadel!“

Čez nekaj časa, ko je bilo zopet vse tiho, poverne se v kočo. Dekle si je bilo obrisalo solzé in je sedelo zopet mirno na klopi. Zaboj se ji približa, podá ji roko ter pravi:

„Ne bodite mi hudí, prosim vas, ako sem kaj nerodnega storil, gotovo ne iz hudega serca! — Pustiva otročarije in govoriva pametno besedo! Preslabi ste še, da bi mogli od tod. Moj svet je ta: ostanite tukaj nekoliko časa, tako dolgo, da dobimo voz ali pa da vam bo mogoče peš hoditi. Jaz bom skerbel, da boste imeli česar treba, da se preterpi za silo. Zdaj moram na delo; prej pa vam moram povedati, kar vam je vedeti treba. Ta koča ní moja: oglar, prijatelj moj, je njen gospodar; zdaj je vaša, tu lahko ostanete, dokler vam drago. Moj prijatelj Peter je dober mož, smete mu zaupati kakor malo komu na svetu. Vse sem mu razložil; pravo veselje mu storite, ako ostanete pod njegovo streho. Jaz grem zdaj na delo: zvečer se vernem pogledat, kako se vam godi; in tako bo dan za dnevom, dokler vas bo volja ostati pri nas. Predno pa grem, povejte mi, če imate kako željo, rad vam jo izpolnim, ako mogoče.“

„Pač bi imela željo, ali — ne morem vam je še razodeti; — kader pridete!“

„Tudi prav! — Res! da ne pozabim! Obljubiti mi morate še, da ne pojdete od tod, predno se vernem.“

Dekle mu obljubi. Nató ji izroči, kar je bil nakupil živeža za ta dan; potem se prijazno poslovita.

Zaboj gre še prej iskat hišnega gospodarja, da se z njim pogovori. Ni ga dolgo iskal; dim, ki se je kadil ne daleč iz ogelnice, kazal mu je do njega pot. Pové mu, kar treba, priporočí mu še enkrat dekleta, potem se napóti dela iskat.

XV.

Zvečer je sedela Zora — zdaj jo pač smemo že imenovati po imenu, — sama na klopi pred oglarjevo kočo. Solnce je zahajalo: skozi temno smerečje so prosevali žarki njegovi ter razsvetljevali s polno lučjo gladka debla smerek, stoječih ob robu tratice, kjer je stala oglarjeva koča.

Tako sama je bila Zora, tako zapuščena, tako nesrečna! Iz samotnega gozda, kjer je bivala kakor zakleta kraljičina v starih pripovedkah, uhajale so ji misli, sama ní smela za njimi, sirota! — proti tihi, mirni dolini, kjer stoji prijazna hiša, dom mirú in sreče — nekedaj, zdaj se je žalost uselila v njej in sramota! Kako malo časa, ko je še ona bivala v njej, srečna in nedolžna kakor otrok, ki leta za pisanimi metulji po cvetočem polji. Oh! letela je tudi ona za pisanim metuljem, zašla je v gozdu, zabrela v močvirje! Globok prepad, černo brezno zijá med njo in ono srečno deželo, katero je pregrešno zapustila; mostú ne vidi ne bervi čez brezno; misli in želje se ne upajo čez, kako še le plašna noga! Prognana je, zaveržena: z ognjenim mečem ji stoji kerub pred vratmi in ji brani nazaj v izgubljeni raj! Oserči se, verni se, nesrečna hči! stopi pred obličje očetu, kakor Magdalena izveličarju, móči mu noge sè svojimi solzami, otiraj mu jih sè svojimi lasmi. Pogleda te z ostrim očesom, poreče ti z merzlim glasom: „Kedo si, ženska, ti? Pojdi, jaz te ne poznam!“ In stala bode in gledala sestra od strani; bližaj se ji s povešeno glavo: povzdigni k njej proseče oko — ne razpne ti rok, da bi si pritisnila na serce glavó izgubljene sestré! Vse bi preterpela — o tem pogledu bi ji póčilo serce! Ne, vračala se ne bode; samo eno željo še ima, zadnjo željo. Zaklenena ji je pot domóv, o da bi mogla vedeti vsaj, kaj se godi doma, kaj ji delata oče in sestra! O da bi mogla, kakor Noe iz ladije, izpustiti belega golobčeka, da bi ji prinesel poročilo: oh, morebiti bi se ji pa vendar vernil sè zeleno oljkino mladiko v kljunčku, znamenje, da je potolažena jeza!

Iz takih misli jo probudi šum počasnih korakov. Zora se ozrè in zagleda Zaboja, ki je prihajal z dela. Mož je bil dobre volje; videti je bilo, da mu dobro tekne delo na polji. Ko sta se pozdravila, prosi ga Zora, naj sede k njej na klop. Iz njenega vedenja se je videlo, da bi rada nekaj posebnega govorila z njim; zato se Zaboj ni dal dolgo prositi, da si mu ni bilo ljubo sedeti poleg gosposkega dekleta.

„Rekla sem vam,“ začne Zora, „da imam neko posebno prošnjo do vas; zdaj je čas, da vam jo izrečem; poslušajte me blagovoljno, potem storite po svoji volji. Bala sem se tega težkega trenotja, ko mi bode govoriti z vami, kakor govori grešnik sè svojim izpovednikom. In zdaj, sama ne vem, kako je to, nikoli bi ne bila mislila, da mi bode tako lahko!“

„Kedó se bo bal govoriti z beračem, potepuhom!“ seže ji Zaboj v besedo, in nekako čudno se nasmehne.

„Ne govorite tako!“ ugovarja mu Zora; „kedó ste, ne vem; samo toliko mi je jasno, da se obleka, ki jo nosite, ne strinja z vašim bitjem.“

„Dalje, dalje, ako hočete, da vas mirno poslušam!“

„Pobrali ste me na potu, oteli ste mi življenje, a niste me vprašali, kedó sem.“

„Nesrečni ste, to je lehko ugeniti brez posebne bistroumnosti.“

„Dà, nesrečna sem, vendar ví ne veste, kako sem nesrečna. Nesrečna sem, a kaj nesreča! Huda vest, huda vest! vi, prijatelj, ne veste, kaj je huda vest! Nesrečni ste tudi vi; kaj me tako gledate, kaj se mi posmehujete tako zaničljivo? Mlada sem, skoraj še otrok po letih. Včeraj sem bila še otrok, ki ne vé, kaj je življenje, kaj je nesreča: danes nisem več otrok. Čudno moč ima v sebi nesreča; hitro človeka postara in sezori. zbistri mu oko, da o pervem pogledu spozna nesrečnega brata! Vi ste nesrečni, a vi ne veste, kaj je huda vest, prijatelj!“

„Huda vest? Kaj je huda vest, res ne vem, nikoli je še nisem videl!“

„Poglejte mene, in vedeli bodete, kaj je huda vest in kaj je kesanje.“

„Huda vest, kesanje, in pa — ženska, mlada, lepa ženska! Začenjate me zanimati, gospodičina!“

Osupnena ga pogleda Zora; tako ní prej nikoli govoril z njo; besede, glas, vedenje, vse je bilo hipoma izpremenjeno. Kakor predere jesensko solnce gosto jutranjo meglo, tako se mu je v tem trenotji prikazalo pravo bitje skozi zanemarjeno, podlo odejo. Glas mu je bil čudno terd in oster, tako da je v serce vrezal ubogemu dekletu. Hitro je zapazil, kako so jo zadele bridke, neusmiljene besede njegove. Kakor da bi jo hotel potolažiti, prime jo za roko in začne zopet z navadnim glasom:

„Zdaj vse vem; končajva besedovanje, ki je vam neprijetno in meni; čemú izpoved, ker nimam oblasti, da bi vam dal odvezo!“

„Ne tako! Vse vam moram povedati, bodi mi še tako težko; in res, vendar mi je težko, sedaj, ko mi je začeti.“

„Ako vam je težko, dajte, naj vam pomagam! Začniva, kakor se začenja v povestih. — V prijazni, tihi dolini je živel oče, blag, dober mož, kakoršni so dan današnji redki na svetu. — Kaj me tako gledate? Poslušajte dalje: Ta oče je imel dve hčeri, ‚obé mladé, obé lepé‘, kakor pravi ljudska pesem. Rad je imel obé; bili sta mu edino veselje na svetu. Starejša, imé ji je bilo —“

„Zora!“

„Prav tako! imé ji je bilo Zora, lepo ime! In kako se je velelo mlajši?“

„Breda!“

„Dobro! Imel je torej dve hčeri, Zoro in Bredo! In tako so živeli skupaj, srečni in veseli — dalje ne vém! — Pač! Čakajte, tako le nekako je bilo:

Dekle zajema v vedro vodé ...

V vodi vidi svoj obraz in govori:

Lepote, ki je na obrazu imám, Za tri gradove bele ne dám!

Tiček pa ji odgovori:

A kader bo eden pravi prišél, Vso tvojo lepoto zastonj bo imél!

In prišel je tisti „pravi“. Lep je bil, kakor mladi dan. in ona je bila lepa, kakor mlada zora, ‚obá mladá, oba lepá‘, in ljubila sta se. Tako je svet! In šla je za njim, ker je morala iti; šla je za njim, kakor gre golobica za golobom. Tako je bilo, tako je in tako bode!“

In premenivši zopet glas, začne po kratkem molčanji:

„Ljubezen, ljubezen! Kaj je pač mislila večna dobrota, ko je stvarila človeka, moža in ženo? Kaj je nameravala, ko jima je v serce pokladala ta čut? Človek bi sodil, da nam je hotela dati najdražji, najblažji dar na pot po življenji, kakor izroči pobožna mati sinu, ko se napravlja na daljno pot v tuje dežele, čudodejno svetinjo, ki jo naj nosi na persih, da mu bode vodnica, tolažnica in rešnica v vseh nevarnostih. Tako bi človek mislil, da mu je dana ljubezen, da mu bodi skrivnostno zdravilo, katero ga greje v mrazu, hladi v vročini, celi mu rane, tolaži ga v bridkosti; čudodejna moč, katera ga oživlja onemoglega, dviguje obupnega, otira solze jokajočemu, kaže pot izgubljenemu; katera mu pomaga prenašati težave in nadloge življenja! Tako naj bi bilo, a tako ní. V pogubo je človeštvu ta dar nebeški, ne v rešenje! Koliko kervi je prelilo sovraštvo, a koliko bridkih solz je rodila ljubezen, koliko bolečin, joka in stoka, kesanja in obupa! Ne da bi ga lajšala, ljubezen množi gorje človeštu!“

Molčé je poslušala Zora moža, ki je govoril iz globočine serca: malo časa prej bi ne bila umela, kaj govori; zdaj je čutila resničnost njegovih beséd. Nekoliko časa sta molčala oba; potem izpregovori zopet Zaboj s prejšnjim, navadnim glasom:

„Kje sva že ostala v povesti? Dà! Šla je za njim in bila sta srečna oba, sreče sta bila pijana, in menila sta, da tej pijanosti ne bode konca: kaj je sreča, kaj je ljubezen, ako ní večna? Večna! Ko je metulju, otroku v rokah, izginil s peroti pisani prah, ki mu edini daje lepoto —“

„Ne! stojte, prijatelj!“ prestriže mu dekle besedo, sklonivši se ponosno kvišku pred njim. Nikoli prej ní bila tako lepa Zora, tako lepa in tako visoka, kakor v tem trenotji, ko je veličastno kakor kraljica stala pred človekom v beraški obleki. Lahna rudečica ji je bila zalila belo lice, lepe oči so ji plamenele in vidno so ji trepetale sklenene ustne! Zaboj jo je gledal osupnen; besede bi mu ne bile mogle tako pojasniti stvari, kakor ta pogled; hipoma je vedel vse; prej je miloval nesrečnega dekleta, zdaj jo je spoštoval!

„Pustila sem vas govoriti,“ začne Zora z mirnim a krepkim, odločnim glasom, „mirno sem vas poslušala; vse je bilo blizo tako, kakor ste govorili, do zadnjih besed, dasi sem se čudila, odkod vse to veste; zdaj poslušajte vi in jaz bom govorila.“

„Dovolite samo še nekaj! Čudite se, odkod to vem; vem samo pervo polovico, drugo sem ugenil. Ali se ne spominjate več človeka, katerega so bili prinesli na pol mertvega v vašo hišo?“

„Vi ste tisti?“

„Jaz sem tisti človek; čudno ní, da me niste spoznali, saj ste me komaj prav videli; jaz sem vas spoznal o pervem pogledu.“

Mesec je bil priplaval na jasno nočno nebo in obseval je tako čudno združena človeka v samotnem gozdu pred oglarjevo kočo.

„Vi torej poznate mojega očeta: tolikanj veča bode v vaših očéh moja pregreha. Takega očeta sem zapustila, sramoto nakopala mu na čestito sivo glavo; v serce sem mu meč zasadila, najblažje serce, kar jih bije v človeških persih; izneverila sem se, zvestobo sem prelomila blagemu mladeniču, katerega nisem znala ceniti, in šla sem za človekom z lepim obrazom, sladkim jezikom, a sercem popačenim! Željno sem pila sladki strup njegovih besed; verjela sem njegovim prisegam; polastil se je bil mojega serca, moje volje, vseh misli mojih; vedela nisem, kaj delam; bila sem mu popolnoma v oblasti. Pregovarjal me je tako dolgo, da me je pregovoril; šla sem z njim, sama ne vem, kako je bilo; zdaj se mi zdí, kakor da bi se bilo vse v sanjah godilo. Rekel je, in jaz sem mu vse verjela, da mora tako biti; da samo tako prisiliva očeta, da privoli v najino zvezo. O kako dobro me je poznal, kako skerbno se je znal ogibati vsega, kar bi mi bilo oči odperlo in prezgodaj mi razodelo njegove samopridne namene! O izkušen, prekanjen človek je bil! Kako se je znal kazati v lepi podobi, kako dobro je poznal moje prenapete, romantične nazore, katerih sem si bila nabrala iz knjig ter iz njih ustvarila si svoj svet v mladi, neizkušeni glavi! To me je pogubilo! Poznal je moje slabosti, ménil je, da me vso pozna; a motil se je! Lahkovérna sem bila, neprevidna, lahkomiselna; premotil me je, izpriditi me ni mogel. Kar je bilo dobrega na dnu mojege serca, proderlo je s časom, o zakaj tako pozno! megla mi je izginila izpred oči; izpregledala sem; hipoma mi je bilo vse jasno! Naj molčim, kako je bilo! Po noči sem vstala in šla; nobena moč bi me ne bila deržala. Napotila sem se, sama nisem vedela, kam? le dalje, dalje, daleč od njega, tla so mi gorela pod nogami: zbudila se mi je bila vest, ki je tako dolgo spala, vest me je gnala dalje, in ako bi bilo do zadnjega konca sveta. Sama nisem vedela, kod hodim; šla sem tako dolgo, da sem onemogla in zgrudila se ob potu. Drugo veste. Milujte me, vredna sem vašega milovanja. Grešnica sem, pokorila sem se za svojo pregreho in pokoriti se hočem vse svoje življenje. Grešila sem, a pala nisem! Prosto smem pogledati očetu v ostro obličje; neoskrunjeno podam lahko rokó mladeniču, ki sem ga tako žalila, ter ga prosim blagega odpuščenja, in on bi mi odpustil, saj je tako blag, tako blag!“

Po téh besedah nekoliko časa molči. Tudi Zaboj ní govoril besede, zamišljen je sedel; v duši se mu je pač zbujal nekedanjih dni spomin. Čez nekaj časa Zora zopet začne:

„In vendar se ne upam očetu pred obličje; pokorila se nisem še dovolj. Živeti daleč od očeta, to mi je najtežja pokora; pokoriti se hočem in terpeti in tako vsaj nekoliko zaslužiti očetovo milost. Za deklo hočem služiti, truditi se in zatajevati, da pride čas, ko bodem smela, izpokorjena grešnica, stopiti, ne stopiti! pokleknila bodem pred očeta, ter govorila: Oče, odpustite izgubljeni hčeri, pokorila se je, vi ne veste, kako se je pokorila, ker tako dolgo ní smela gledati vašega obličja. — Ali težko, nemogoče bi mi bilo čakati tega zaželenega časa, ako bi ne vedela, kako je doma. Do vas se obračam sè svojo prošnjo. Pojte, vam ne bode težko, pojte, ter pozvedite, kako je očetu; dobro poglejte njegov obraz: v spomin si vtisnite njegovo podobo, da mi bodete vedeli odgovarjati, ko vas bodem izpraševala. A ne govorite mu o izgubljeni hčeri, da mu ne začne rana z nova kervaveti. Videli bodete Bredo; o da ji ne smem poslati sestrinega pozdrava! Z njo smete govoriti; očetu naj bode ljuba tolažnica in usmiljena priprošnica nesrečni sestri. Pojte in vernite se mi skoraj z veselim poročilom. Čakala vas bodem, kakor čaka mati na morskem bregu ter gleda s hrepenečim očesom v daljavo, kedaj se ji prikaže ladija, ki ji pripelje iz daljne, tuje zemlje v naročje edinega sina!“

XVI.

Jesen se je bila naselila v Tihem dolu, pozna jesen sè svojimi merzlimi nočmi, ko pada z jasnega neba strupena slana, ki mori življenja kal poznim cveticam in rumení drevesom zeleno listje; sè svojimi gostimi jutranjimi meglami, ki ležé tako leno nad goro in dolino in preprezajo vsa pota in kota z opolzlim, nadležnim blatom; jesen sè svojimi golimi njivami, zapuščenim poljem in samotnimi, mertvimi gozdi.

Dvakrat neprijazen, žalosten je bil sedaj pogled po vertu Mirodolskem; jesen je bila zapustila po njem svoj pogubni sled in njej se je bila pridružila nesreča! Redko je bilo videti zeleno pérje po drevesih, še to je tako žalostno viselo. Tu pa tam je bilo ostalo kako jabelko, kaka hruška na goli mladiki. Pota, sicer tako skerbno snažena, bila so potresena z rumenim in rujavim listjem. Na, pol golo germovje v seči je bilo prepreženo z gostimi pajčevinami. Marjetice po travi so otožno povešale svoje glavice, perva slana jih je bila smertno zadela. Tiho je bilo po vertu, samo zdaj pa zdaj se je oglasila kaka senica z drevesa. Celo vrabci so bili tihi, dasi so imeli sedaj veselo življenje. Terte ob hišnem zidu so bile polne grozdja skoraj notri do pod strehe; in grozdje, sicer tako zvesto hranjeno in hranjeno, bilo je zdaj vse v njih oblasti; sladkosnedi roj je vedel, kaj je dobro, in ní zanemarjal redke priložnosti; molčé se je gostil s plemenitim sadjem, ki ni bilo še nikoli tako sladko, kar se je pomnilo.

Kako je bilo sicer vse živo in veselo v Mirnem dolu, in kako vse tiho in mertvo je bilo sedaj; in vendar ní bila smert obiskala hiše v Mirnem dolu. Živi in zdravi so bili vsi, oče in hčeri, samo da ene ní bilo doma. In vendar taka izprememba! Hiša je bila sicer še kakor prej, ali vertu se je videlo, da pogreša skerbne gospodarjeve roke. Pobit se je klatil Perún, po hiši, po vertu; nikjeri ni mogel najti pripravnega mesta, kamor bi položil svoje stare ude; skoraj je bil pozabil že, kaj je prijazen pogled iz gospodarjevih oči, in mlada gospodinja ga je tako prezirala in zanemarjala, in vendar kaj bi bil dal za eno samo prijazno besedo; kaj je vse dobro življenje brez ljubezni! Kara Mustafa se je plazil od vogla do vogla, kakor tam ona umazana megla, ki se vlači ob gozdnem robu. Tudi Kokodinov glas se ní več tako veselo, kakor nekedaj, razlegal po dolini.

In hišni oče! Glejte ga, tam se bliža iz za hišnega vogla: z rokami na herbtu hodi počasi po vertu; listje mu šumi pod nogami. Še na misel mu ne pride, da bi pogledal svoje ljube vinske terte, ki mu tako vabljivo kažejo svoj blagi sad. V travo krene s pota, pod jablano; po travi ležé in gnijó rudeča jabelka, ki jih nihče ne pobira. Pripogne se, pobere jabelko; kako se lepo žari, kako prijetno diši! Stisne ga v roki, jabelko se stare, razkrehne, in debel, ostuden červ se privali iz njega. Čelo se možu zmrači, serce ga zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak spomin je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu?

„Žalostna jesen,“ zdihne nesrečni mož.

„Žalostna, ali pa vesela, kakor je oko, ki jo gleda;“ oglasi se mu nekedo za herbtom. Gospod Mirodolski se oberne in zagleda pred sabo tujega moža; skrivnostno je bil prišel na vert, da ga nihče čutil.

„Kaj me gledate, gospod! Ali me več ne poznate?“ vpraša tujec.

„Poznam vas ne; vendar zdite se mi nekako znani,“ odgovori mu gospod Mirodolski, ogledujoč tujega moža od nog do glave.

„Ali se ne spominjate več človeka, ki so ga bili vam prinesli pijanega, pobitega pod streho?“

„Res, nekako podobni ste mu, in vendar —“

„Nekoliko drugačen sem, kaj ne? Obleka, ljubi gospod, sama obleka, druzega nič, vas moti.“

In res je bil Zaboj čudno izpremenjen, tako, da ga je bilo težko poznati. A ne samo obleka: obraz, pogled, glas, vse je bilo nekako čudno izpremenjeno. Krepkejši, mlajši je bil videti, in skoraj bi rekli, lepši. Kar mu je bilo prej neprijetnega, odurnega v obličji, v vedenji in govorjenji, vse je bilo izginilo. Obraz njegov, dasi ne ravno lep, bil je zdaj nekako plemenit, gotovo pa prijeten. Oko, ki se mu je nekedaj tako serpó bliskalo izpod goste, tamne obervi, to oko je sedaj gledalo tako prijazno kakor more gledati samo oko dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel strašiti najplašnejega bosopetca na cesti. Glas, ki se mu je nekedaj tako terdo, tako nepriljudno zadiral, bil je sedaj gladek, mehak, dasi vedno še krepak; ta glas bi bil lahko utešil dete, ki se po materi joka.

Té čudovite izpremembe si mož pač sam ní bil v svesti; za to se je čudil gospodu Mirodolskemu, da ga tako gleda.

„Ne čudite se, gospod,“ reče, podavši mu roko, „da sem nekako tako opravljen, kakor drugi ljudje. Saj veste, kaj pravi pregovor: ‚Pijanec se izpreoberne, kader se zverne‘. Tako se je tudi meni godilo; zvernil sem se bil, kakor veste, dobro zvernil, in to zvernenje se mi je obernilo v izpreobernenje, da učeno govorim. Čudno se vam zdi, kaj ne? ker nimate prave vere v ljudske pregovore; in to ní prav. Verjemite mi ali ne, vendar rečem vam, da mi ni zmočila žgana kapljica jezika, odkar sem zapustil vašo gostoljubno hišo. Naveličal sem se vednega tavanja in klatenja po svetu; človek se slednjič vsega naveliča. Sklenil sem postati pošten, delaven človek. Stopil sem v službo pri nekem premožnem kmetu; ne da bi bil prav za hlapca, bolj za delavca sem; mož me dobro plačuje, ker vidi, da mi gre delo od rok. Naprej mi je dal toliko, da sem se malo očedil in osnažil, tako da smem med ljudi. Nikedar bi ne bil mislil, da je delo tako prijetno; nikoli prej nisem bil tako dobre volje; po noči spim, kako bi me v vódo vergel. Tudi tiste neprijetne, černe misli so mi prešle, saj veste; izpótile so se mi, ménim: vi ne veste, gospod, kako dobrodejen je pot, kako olajša človeka. Premalo sem se potil v svojem življenji, to je bila vsa moja nesreča. Čudite se, kaj ne, gospod, po kaj sem prišel, kaj hočem tu pri vas; gotovo se niste nadejali, da me bodete zopet kedaj videli, vsaj takega ne.“

„Res, ne bil bi si mislil ... prav veseli me, da vas zopet vidim, in takega vidim; bodite mi serčno pozdravljeni!“ in gospod Mirodolski mu stisne še enkrat roko; blagi mož ga je bil zares vesel.

„In vendar me ne vprašate, kaj hočem? Moj Bog, saj sem vam rekel, da sem se izpreobernil, da hočem biti poslej pošten človek, in pošten človek treba da je hvaležen; nehvaležnost je ena izmed najgerjih človeških napak. Pogledat sem prišel, kako se vam godi, dobrotnik moj.“

V takem pogovoru sta bila prišla do klopi v gornjem koncu verta poleg seče, kjer je najrajši posedéval gospod Mirodolski, kjer je nekedaj ali sam ali v prijetnem pogovoru vžil toliko lepih trenotij.

Moža sedeta na klop. Zdaj je bil gospod Mirodolski na versti, da bi govoril; ali mož je molčal, kakor da bi ne bil slišal zadnjih besed svojega gosta. Zaboju je bilo hudo, ko je videl moža tako žalostnega, ali moral je govoriti, za to je bil prišel.

„Torej, kako vam, gospod?“

„Bo že, bo že! Morebiti bi bilo lahko nekoliko bolje, ali slabše bi bilo tudi lahko, še slabše, človek ne smé biti preširen.“

„Vse zdravo pri hiši?“

„Vse zdravo, človek in žival; o, zdravja smo terdnega, prav terdnega, ménim, da nas ne bo še z lepa konec!“

„Sami doma?“

„Sam!“

„Kaj pa družina?“

„... Dekle je šlo na polje z deklo ... tja doli nekam ...“

„In druga? saj ste imeli dve, če se ne motim?“

Tega trenotja se je bilo moči ogeniti; ali Zaboj je s premiselkom tako delal in ne drugače. Strašan je bil odgovor:

„Človek!“ zatogoti se mož nad njim in vdari serdito s pestjo ob mizo. „Človek! ali si prišel zasmehovat starca, ki ga ves svet zasmehuje!“

V tem trenotji se začuje šum za sečjo, kakor da bi bil nekedo zaihtel, zastokal, potem zgrudil se na tla. Po sreči gospod Mirodolski ní ničesa čutil; ali Zaboj je slišal in on je vedel, kaj se godi za sečjo.

Tam je kopernela, tam se je v smertnih težavah vila uboga izgubljena hči nesrečnega, smertno užaljenega očeta, ki ni odpustil greha izgubljenemu otroku.

Ko se je nekoliko dní po pogovoru v gozdu pred oglarjevo kočo Zaboj odpravljal na pot proti Tihemu dolu, ko mu je bila ponovila svoja naročila, ko sta se poslavljala, ko je že odhajal, polasti se hipoma Zore mogočno hrepenenje, da bi videla še enkrat očetov dom, da bi videla morebiti, skrivaj, od daleč, očeta, sestro; prositi ga začne, naj jo vzame sè seboj, tako milo, tako ginljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje. Prišla sta bila po okoliših do Mirnega dola. Tam se je hotela skriti v gozdu in čakati Zaboja, da se verne. Prej pa ga je prosila še enkrat in on ji je bil obljubil, da je nikakor ne izdá očetu. Zgovorjeno je bilo, kje se snideta.

Ali ko je bil Zaboj odšel v očetovo hišo, ni se mogla deržati, silna moč jo je vlekla proti izgubljenemu dómu, da bi, ker vanj ne smé, vsaj skozi ograjo zagledala ga, da bi videla, ako mogoče, očetovo, sestrino obličje. Bliža se vertu, skrije se za visoko seč, glavo stisne k njej, s hrepenečim očesom predira goščo. Zagleda očeta, vidi mu obličje, žalostno obličje, čuje glas njegov, o kako bode govoril oče? serce ji utriplje, zdaj se sodi njena sodba! Oh! obsojena je, oče je obsodil svojega otroka! Strela ji je zadela sercé, ko je vdaril tako serdito ob mizo. Tema ji pokrije oči, onemogla se zgrudi na tla. Počasi se zopet zavé; komaj se dihati upa; na úho vleče, kaj se govori onkraj seče: prestregla je vsako besedo.

Zaboj ní odgovoril, ko se je bil gospod Mirodolski tako zagrozil nad njim; samo pogledal ga je s tako milim pogledom, v tem pogledu je bilo toliko globokega sočutja, da je bil nesrečni mož pri tej priči razorožen. Prijazno ga prime za roko in z mehkim glasom govori:

„Odpustite, prijatelj, nesrečnemu očetu! Z obraza vam berem, da vam je znana moja nesreča; saj menim, da sej e že razglasila po vsej deželi! Prišli ste, ne da bi me zasmehovali, tolažit ste me prišli. Glejte, imel sem dve hčeri; zdaj imam samo še eno! Mislil sem, da imam obé enako rad; zdaj vidim, da sem bil krivičen; nepravično sem bil razdelil zaklad očetovske ljubezni svojima otrokoma in njej sem dal veči del; preveč sem jo ljubil, malikoval sem in in zdaj se pokorim za svoje malikovanje. Sam sem si kriv svoje nesreče, in vendar me tako boli, tako boli! Imejte poterpljenje z menoj, prijatelj! Star sem in starost je otročja! — Dal sem ji veči delež ljubezni, a ona ga ni znala ceniti; kaj je otroku očetova ljubezen, kaj je njemu oče? Suha veja, ki drevo kazi; mladiki je na potu, veter potegne, odkrehne jo, in na njenem mestu se veselo razvije krepka mladika. Tako je in tako mora biti, naravni zakon! Človek je nespameten, ako se upira naravnim zakonom! — In vendar, saj je imela dobro serce, ko bi bila vedela, kako jo ljubim; ko bi bila mogla misliti, da me bode tako bolela njena izguba, mórebiti bi mi pa vendar ne bila tega storila! Ta misel mi je edina tolažba, siromaška tolažba! — O sebi samo govorim; a storila je dva človeka nesrečna: o sestri ne govorim, ona je ženska in ženska ima lahko sercé! Ženska nesreča tern v perstu! Tern se izdere, kaplja kervi — in drugi dan že ne vé, kateri perst jo je bolel včeraj. Ali mladenič, ki mu je prelomila zvestobo, čisto, blago serce, ki ní poznalo čuta razen ljubezni do njé, kako se tolaži on? Jaz ne vem, videti ga ne morem! Ležal je, koliko časa ne vém; jaz ne štejem več ur in dní; ležal je med življenjem in smertjo, vsak čas smo mislili, da ugasne. Zmagala je vendar mladost, okreval je, vstal je in zdaj hodi, kakor senca, v serce mi reže njegov pogled! Nesrečni mladenič! Jaz sem star, moje življenje je pri kraji; ti dnevi, ki jih imam še pred seboj, naj mi minejo v žalosti ali veselji, malo dobička, malo izgube! Ali on, pot mu gré navzgor, bliža se višavi, s katere se mu odpre pogled v ravno polje, v solnčne doline med zelenimi griči, s pisánimi travniki in bistrimi potoki in razgled zapirajo sinje gore v daljavi. Ali sive megle so mu legle nad to srečno deželo! O da bi mogel pozabiti, kar je bilo! Izrul naj bi si jo iz serca, ki ga ni bila vredna, kakor se izruje bodeči osát iz grede! Jaz nimam več toliko moči: meni bo kervavo zbadal njen spomin serce do groba!“

In solzé, blagodejne, dolgo zaderževane solzé se uderó ubogemu možu po čestitem obličji!

Dolgo časa sta molčala oba.

„Tolažil vas ne bom, ubogi prijatelj,“ izpregovori slednjič Zaboj, tolažilen je bil že sam glas, s katerim je govoril naslednje besede: „Tolažil vas ne bom; možje se ne tolažijo. Kar bi vam mogel reči v tolažbo, to veste sami. Življenje poznate, serce človeško poznate in njegove slabosti. Kaj je prosta volja človeška! Neznane močí se izgrajo z nami. Njim pride človek v oblast, ko stopi v življenje, in sama smert ga reši té oblasti. Kedor hoče živeti, treba da spozna to resnico, žalostno resnico ali vendar resnico: treba da se voljno vdá skrivnostni oblasti, kateri ubežati ni mogoče. Kaj pomaga vjetemu tiču, ako se s perotmi, z glavico zaganja v terde stene svoje ječe! Kervavé mu peroti, kervavi mu glavica; slednjič oslabi, omaga, ako mu ne pride prej spoznanje, da so mu zastonj vse prizadéve, da se mu je, ako noče poginiti, vdati presilni oblasti. Hladna modrost, dà, slaba tolažba, ali kaj hočemo? mož z možem ne more, ne sme govoriti, kakor se govori z otrokom. — Nesreča vas je zadela, prijatelj, velika nesreča; hudo je, kar vas je naravnost zadelo, ostalo vam plava pred očmi v najhujši podobi. In tako je prav; hujša ne more biti nesreča, nego si jo mislite. Ali ní, prijatelj v tém nekoliko tolažbe? Ali smete že obupati, predno vam je vse jasno? Ali smete obsoditi, zavreči svojega otroka, dokler vam še ni očita vsa pregreha? Imate-li tako malo zaupanja v dobre nauke, katere sta ji oče in mati vcepila v mlado dušo? Ní-li mogoče, da se je zavedela, da se ji je zbudila vest, predno je bilo prepozno? Kedo vam je porok, da vaša ostra sodba ni krivična? Ali ste že slišali njeno izpoved? Ní-li mogoče, da se vam verne taka, da jo lahko z radostnimi solzami stisnete v očetovsko naročje? Jaz si ne morem misliti, da bi bila hči takega očeta — navadno dekle!“

Te besede je govoril Zaboj s tako globokim prepričanjem, da si slednjič gospod Mirodolski ní mogel kaj, da bi jih zvesto ne poslušal. Z glavo je majal, vendar videti mu je bilo, da mu dobro dejo: kako bi ne bil rad poslušal moža, ki mu je tako gorko zagovarjal izgubljenega otroka! Hvaležno ga pogleda, govoreč:

„Dejali ste, da me nočete tolažiti, in vendar kedor bi me prišel tolažit, kako bi mogel drugače govoriti? Moje nesrečno dete bi ne bilo moglo najti boljšega zagovornika. Prepričali me niste, kedo bi me mogel prepričati! vendar hvaležen sem vam. Če sem vam kedaj kaj dobrega storil, vse ste mi obilno povernili. O kako rad bi upal, a ne morem!“

„Jaz pa vam pravim, upajte, vse bo še dobro, pomnili boste moje besede; več vam ne morem reči. Zdaj moram iti, a nisva se videla zadnji krat. Z Bogom!“

„Z Bogom!“

Podasta si roke, in Zaboj urno odide.

XVII.

Na Mirodolskem vertu je stal voz répe pred hišo. Pri zidu je čepela stara Barba na nizkem stolčku in repo obrezovala. Breda ji je stojé pomagala: urno jima je šlo delo od rok. Na desni strani je bil že velik kup tega koristnega jesenskega sadeža.

„Poglej, Bredka, ali si že videla táko?“ nagovori služabnica svojo mlado gospodinjo, pomolivši ji lepo, debelo repo, ki jo je ravno obdelávala. Barba je bila dekla stare korenine: pridna, poštena, molčeča; ali kader je bilo treba govoriti, tudi ni imela vozla na jeziku. Gospod Mirodolski jo je bil dobil z ženo vred v hišo. Gospoda je bila zadovoljna z njo in ona z gospodo. Povsod je bila za rabo; prijeti je znala za vsako delo; kuhalnico je sukala, metlo in šivanko in potem ko se je bil gospod Mirodolski med kmeti naselil, tudi motiko, pralico in serp enako spretno. Pestovala je Zoro in Bredo, zato ju je še vedno tikala, kar je bilo vsem prav. Bila je skoraj kakor stara teta v hiši. Čutila je pa tudi, da ima nekaj oblasti, to se je kazalo v vsem njenem vedenji in govorjenji.

„Vidiš, Bredka,“ povzame starka besedo, ko ji ni bila Breda ničesa odgovorila. „Vse tako lepo rodi pri tej hiši, kakor nikjer drugej, in vendar človek ne more imeti pravega veselja.“ Pri teh besedah verze osnaženo repo, ki je bila zares lepa in debela kakor otročja glava, skoraj nekoliko hudovoljna na kup, tako da se daleč v stran zaterkalí.

„Gospod hodijo pobiti in poterti, človek ne dobi prijaznega pogleda, dobre besede, naj si prizadene, kolikor hoče. In s tábo tudi ní, da bi človek izpregovoril besedo. To je vendar že prehudo; časi me prime, da bi kar vse pustila pa šla na stare dní k ljudém, ki vsaj govoré. Kako je bilo lansko leto o tem času! Veš, ko smo vse tri —“

Starka umolkne; Breda ji je bila dala znamenje z roko, da je zadela struno, ki ji je neprijetno odmevala v sercu. Dolgo časa ste molčali obé. Barba, ki ji je bila tako nagloma prestrižena beseda, znašala se je nad ubogo repo, urno jo je vertila v roki, globoko je zasajala vanjo nož, bolj nego je bilo potrebno. S časom se ji lice zvedrí, prijazno pogleda svojo mlado gospodinjo, rekoč:

„Torej tega ne, pa kaj druzega! Veš, kaj se mi je sinoči sanjalo, Bredka? Sanje bom mordà vendar praviti smela, kaj?“

„Torej kaj se vam je sanjalo, Barba?“ vpraša jo Breda brez radovednosti, samo da bi kaj govorila.

„Sanjalo se mi je, da je bila nedelja; lep dan je bil, ljudje so šli v cerkev; in jaz, misli si, Bredka, jaz sem se derdrala v lepi gosposki kočiji po cesti, dva lepa bela konja sta bila vprežena, s pisanimi trakovi v grivah. Prav oblastno sem sedela na vozu, praznično opravljena; ljudje so se umikali na obé strani s pota in debelo so gledali staro Barbo, ki je danes tako lepa! Ob cesti je bilo vse drevje z beršlinom prepreženo; svoje žive dni nisem videla toliko in tako lepo zelenega beršlina! Veš, Bredka, kaj pomenijo té sanje?“

„Sanje so sanje; nič ne pomenijo, ne té, ne druge. Človeku se sanja po noči, kar je mislil čez dan.“

„Tako govorite gosposki ljudje, ki ne verujete ničesa, kar vam ne gré v glavo. Sanja se nam, kar smo mislili čez dan, praviš; kedaj bi bilo prišlo meni kaj takega na misel? Čas imam misliti na take reči! Jaz pa pravim, da sanje kaj pomenijo, vsake, samo da ne vemo vselej, káj. V sanjah se nam razodeva prihodnjost, če jih človek le prav razlagati zna. Kaj ne veš iz svetega pisma, kako je egiptovski Jožef kralju sanje razlagal; ali se ní vse tako zgodilo, kakor mu je prerokoval, kaj? Sedem debelih krav, to je sedem dobrih let, in sedem suhih krav, to je sedem slabih let; ali ni vse tako prišlo? Vidiš, pa praviš, da sanje nič ne pomenijo! O pomenijo, pomenijo; da bi se le človeku večkrat kaj dobrega sanjalo, in da bi sanj tako hitro ne pozabili, ali pa napak si jih zapomnili! Zdaj ti bom pa povedala, kaj pomenijo moje sanje.“

„Le hitro, komaj čakam, gotovo kaj prav imenitnega, ker so tako čudne!“

„Le norčuj se, boš že videla; pa dejala boš: Prav je pravila stara Barba! V pravih sanjskih bukvicah, ki jih je spisal mendà sam egiptovski Jožef, bere se tako: Voziti se, če vidiš koga druzega, da se vozi: nič dobrega! če se sam voziš: poroka!“

„Poroka! Jaz sem mislila, Bog vé, kaj bo. Poroka torej, in kje bo tista poroka?“

„Jaz sem se vozila —“

„Barba, morda vendar niste tako —“ in dekle čudno pogleda staro samico; ali ta se ní dala motiti v svojem prerokovanji; kakor da bi ne bila umela, kaj méni, mirno pravi:

„Jaz sem se vozila; to pomeni, da pojdemo k poroki, tudi jaz pojdem; komu neki? Kedó bi mene vabil? saj nimam tu znanega človeka; tukaj bo ženitev, Bredka, v tej le hiši, predno preteče leto dní. Tudi beršlin pomeni poroko. Kaj me tako gledaš? Vprašati me hočeš, kedó bo ženin in kedó bo nevesta? Gospod Radovan bo ženin, in nevesta? — Nevesta, ljuba moja Bredka, nevesta — boš ti!“

Starka se prestraši in umolkne. Breda je stala pred njo bleda kakor zid; roke so ji bile omahnile, persi so ji plale, začne se strašno ihtiti; oberne se v stran, bežati je hotela, ali kolena so se ji šibila; na tla bi se bila zgrudila, ako bi ne bila Barba pri tej priči planila kvišku ter prestregla je v svoje naročje. Dekle se oklene starke, saj ni imela matere, da bi se je oklenila, da bi se ji izjokala v naročje. Solzé jo posilijo.

„Le jokaj, le jokaj, priserčno dete moje,“ teši jo starka, „v mojem naročji se izjokaj, saj nimaš nikogar, sirota, da bi mu potožila, kar ti teži mlado serce. Kam pa hočeš iti? k očetu?“

„O pustite me, pustite; ko bi oče prišli, ko bi bili slišali, kaj ste govorili!“

„Naj pride, le naj pride, nič se ga ne bojim: v óči mu povem, kaj mislim; sedaj bi mi ravno prav prišel, tvoj oče; sedaj bi mu povedala, kar mi je že toliko časa na sercu in na jeziku! Izpodi me naj, nič se ne bojim; on sam je kriv vse nesreče; on, ki vse vidi in vè, samo tega ne, kar se z njegovimi otroci godi! Samo zanjo je imel serce, kakor da bi imel enega samega otroka, samo zanjo je imel oči, in vendar ni videl, ko je bilo videti treba! Oj ono nesrečno, hudobno dete! Bog vé, da sem jo rada imela, kedó bi je ne bil rad imel! mati ne more bolj rada imeti otroka, kakor sem jo jaz rada imela. In tako žalost nam je napravila, tako sramoto! Kakor si je postlala, tako bo ležala: ali meni se zdí, da nebo našla sreče na svetu, ker je tako ravnala sè svojim očetom. Pust me, naj govorim, saj sem zadosti dolgo molčala. Pokori se naj za svojo pregreho, in kader se bo izpokorila, naj se verne, kakor se je vernil izgubljeni sin v evangeliji; odpustil ji bo oče in jaz ji bom odpustila. — In tí, ljubo dete moje, ti, ki nisi nikedar z eno samo besedo žalila očeta, ti naj bi bila nesrečna, ti naj bi na skrivnem žalovala, medlela in venela kakor marjetica pokošena! Ne, ako je še kaj pravice na svetu, ti moraš biti srečna! Izpolniti se ti morajo želje, ki se jih ne upaš nikomur razodeti, tudi svojemu očetu ne! Meni jih ní bilo treba razodevati, sama sem jih ugenila. O starka ima oči v glavi; neumna kmetica bolje vidi, kakor vsa tista modrost in učenost! O da bi bili ranjka mati še živi, nikedar bi se ne bilo kaj takega zgodilo. Žensko oko, materino oko vidi skozi steno. Kaj meniš, da ne vém, kako ti je bilo, ljubo dete moje, kaj si prestala in preterpela, kako si se premagovala! Radovan je imel tvojo sestro rad, mislil je, da ne more živeti brez nje ; kedó je imel njega rad? Ona ne, vsaj tako ne, kakor mora nevesta rada imeti ženina, žena moža, da bo srečen zakon. Misli so ji uhajale in pohajale po belih gradovih, po deveti deželi, kaj vém kod! Nikoli ga ní bila vredna. Ti si ga vredna, sama ti in nobena druga ženska na svetu. Ti si edina vedela, kaj je tak mož, ki ga je z lučjo iskati po dnevi. Ti si ga rada imela, tí si ga ljubila, s konca še sama nisi vedela, kako ga rada imaš. Ali ko se je bližal čas, ko se je imelo vse končati, takrat si se zavedela, takrat si jasno spoznala, kako ga rada imaš. Ali bila si dober otrok, dobra sestra; iz serca si ji privoščila srečo, katere se nisi upala sami sebi želeti. In ko je prišla nesreča v hišo, ko je Radovana zgrabila huda vročinska bolezen, da smo vsak čas mislili, zdaj pa zdaj ugasne; kedó mu je stregel, kakor ne more streči mati otroku, kedo ga je prekladal in posteljo mu prestiljal, kedo je prečul cele noči pri postelji njegovi? Kedo ga je tolažil in tešil, ko ní smel človek blizu, kedo mu je tako ljubo prigovarjal, da je pil, kar mu je bil zdravnik ukazal, koga je poslušal? Tebe je poslušal, tebi edini je storil vse, kar si ga prosila. Ti si mu otela življenje, tvoja strežba, tvoja skerb in tvoja molitev! In on ti je bil hvaležen. Ko se je zopet zavedel, ko mu je nekoliko odleglo; kako te je hvaležno pogledával, in roko ti je podajal, dolgo, dolgo časa je deržal tvojo roko v svoji roki, in ti mu nisi branila. Jaz pa sem tiho stala v kotu, da me nista videla, in gledala sem vaju in od veselja so mi kapale solze po starem licu. Ta čas je Radovan spoznal, kaj je ženska; prej je bil v neki omótici: takrat je izprevidel, kedo ga rad imá in kedó je vreden njegove ljubezni. Le tiho, nič se ne jokaj; če je kaj pravice pri Bogu in pri ljudeh, ti boš njegova in on bo tvoj!“

Začujejo se koraki, Breda izbeži na drugo stran, Barba pa mirno počene na svoj stolček in vzame zopet delo v roke, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo!

Proti večeru tistega dne sta sedela gospod Mirodolski in Radovan sama v sobi. Radovan je bil prišel slovo jemat od Mirodolskih, predno je odpotoval v mesto. Malo se je govorilo pri slovesu. Ko je bil Radovan vstal in podal roko svojemu staremu prijatelju, reče mu tá žalostno:

„Hodi z Bogom, mladi prijatelj moj! imenoval sem te nekedaj sina, in upal sem, da mi bodeš zares sin. Prišlo je drugače; naj bode, kakor je. Izkušaj pozabiti, kar je bilo. Zaradi krivice, ki se ti je zgodila, ne bodi krivičen; ne zaničuj ženstva, ne sovraži človeštva. Ohrani si dobro, blago serce; če ne moreš ljubiti človeka, imej usmiljenje z njim: malo jih je, ki so vredni ljubezni, usmiljenja je vreden kedor po zemlji hodi. Poterpežljiv bodi z mladino, ki ti bode izročena. Ne obupaj takoj, ako bodeš videl, da tvoj trud nima vspeha, katerega si se nadejal. Vsako seme ne kali, in vsak cvet ne rodi sadú. Izkusil bodeš mnogo bridkosti v svojem stanu. Krivica se ti bo godila, nekvaležnost te bode bolela, sovraštvo te bode preganjalo; ti terpi in molči in delaj človeštvu v prid po svoji moči. Mučeniki so dobrotniki človeštva, sami mučeniki mu pospešujejo razvoj in blagostanje, dušno in telesno. Učenik, mučenik! Nekedaj so mučeniki prelivali kri, zdaj prelivajo pot in solzé. Bogastva si ne bodeš pridobival v svojem stanu, ne česti in slave. To te ne bode motilo, temu si se odpovedal takrat, ko si volil svoj stan. Bodi stanoviten, zvest svojim načelom; ne daj se motiti njim, ki bodo zahmehovali tvojo plemenitost, tvoje idealstvo. Vse drugo mine, to bo ostalo; to je naše prepričanje, naša vera. Tako misli, tako podučuj svojo mladino. Če bodeš enega pridobil, trud tvoj ne bode zastonj. Bog ti daj, da dosežeš, kar sem jaz želel doseči, in življenje tvoje ne bode brez sadú. S prijaznostjo bodi radodaren, skop s prijateljstvom. Ako najdeš žensko, dragi prijatelj moj! katera se ti bode zdela vredna, da jo izvoliš za družico v življenji, vzemi jo, prijatelj, in bodi srečen z njo. To je zadnji svet, katerega ti dajem na pot. In ko bodeš srečen, kolikor more biti srečen človek, ki ima serce; tedaj se spomni svojega starega prijatelja, ako bodem še živ, daj mi vedeti, da se bodem s tabo veselil. Zdaj pojdi! Z Bogom, z Bogom!“

Hudo je bilo možu; toliko da mu niso solzé zalile očí. Radovanu je bilo videti, da ima še nekaj na sercu, a težko mu je bilo najti pravo besedo.

„Oče! dovolite mi, da vas tako imenujem, jaz vas ne bodem nikedar imenoval drugače. Prej ne grem, da mi nekaj obljubite. — Oče, odpustite ji, kakor sem ji jaz odpustil. Ako se verne, ako pride skesana in izpokorjena — oče! — —“

„Hiša moja ji je odperta!“

„In vaše roke. vaše serce, oče?“

„Kakor bom mogel, kakor bo vredna!“ Zdaj pojdi; spremljal te ne bom. Reci še prijazno besedo Bredi, ona ti ni nič žalega storila; v svoji sobi, menim, te čaka. Z Bogom.“

„Z Bogom!“

Res ga je v svoji sobi čakala, saj je vedela, da ne pojde od nje brez slovesa. Poznalo se je ubogemu dekletu, da se je jokala, ali on tega ní smel vedeti. Z merzlo vodo si je bila izmila očí in oplaknila vroča lica. Terdna je hotela biti pri slovesu.

Ko vstopi Radovan, pogleda jo s tako milim očesom, da dekle ni moglo zderžati njegovega pogleda. Očí povesi in na pol v stran obernena, govori:

„Torej si vendar prišel še pogledat, predno greš, Radovan?“

„Breda!“

„Srečno hodi in — pozabi, ako mogoče, to bišo, iz katere te je toliko bridkega zadelo. Pozabi njo in vse, ki prebivajo v njej.“

„Tudi tebe, Breda?“

„Tudi mene!“

„Ta beseda ti ní prišla iz serca, Breda!“

Dekle mu podá molčé roko.

„Ne, Breda, tebe ne bóm pozabil, prej vse drugo na svetu! Breda, zdaj moram govoriti, zdaj ali pa nikoli. Govoril bom, naj se zgodí, kar hoče: ničesa se ne bojim. Jaz sam ne vem, kako je bilo; zdi se mi, kakor da bi se mi bilo vse samo sanjalo — do bolezni. Bolezen me je zdramila iz sanj. Drug človek sem zdaj, svet se mi vidi ves drugačen. Zagrinjalo mi zakriva, kar je bilo. Breda, tvoja sestra me ni nikedar ljubila: ni me mogla ljubiti; jaz sem mislil, da jo ljubim — sanje!“

„Odpusti ji, Radovan!“

„Odpustil sem ji; moje sercé ne čuti sovraštva do njé, ne ljubezni — samo usmiljenje! — Breda, zdaj odhajam, ali mi ne bodeš dala prijazne, prijateljske besede na pot, besede, ki mi bode tolažilo v samoti? Ne, pozabil ne bom té hiše: vernil se bom kedaj; in ako bom prišel in stopil pred tvojega očeta, govoreč: Oče, dajte mi svojo Bredo; kaj porečeš ti?“

„Nikedar! — ako ona ne privoli.“

„Če pa pride in položi tvojo roko v mojo roko, Breda —?“

Sladko ga pogleda deklè sè solznimi očmi, rokó mu poda, govoreč:

„Zdaj pojdi Radovan, in skoraj se verni!“

Saj je vendar vedela, kaj govori, stara Barba!

XVIII.

Božični večer je bil. Božični večer! Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih; tuji obrazi te srečujejo, tuje roke ti strežejo, tuja govorica te spremlja povsod. Kolikokrat se ti je tožilo po domu! vendar sprijaznil si se kolikor toliko z življenjem, udal si se v svojo osodo. Ali ko se bliža božični praznik, zbudi se ti v sercu nemir, hrepenenje se ti zbudi po domu; v domačo deželo te vleče nevidna moč, kakor tiča v jeseni v gorke južne kraje. Iz sijajnega mesta si želiš pod nizko, morebiti slamnato, ali vendar ljubo domačo streho! Mož, ki ga vodijo opravila po tujih deželah, nesrečen je, ako tega večera ne more preživeti na svojem domu z ženo in otroci. Nocoj ga čaka neko sveto opravilo doma. Vse leto je bil gospodar, oče; delal je, trudil se in skerbel za svojo družino, nocoj ji bode — svečenik.

Zgodnji mrak krije gore in dole; vse je tiho, tako praznično tiho, kakor v oni sveti, blaženi noči, ko se je rešenje rodilo človeštvu, ko so peli nebeški angeli pastirjem na paši: „Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem!“ S prazničnim, belim pertom je pogernjena zemlja in z jasnega neba bliščé prijazne zvezde na zemljo. In čuj! z bližnjega zvonika zadoné božični zvonovi tako milo in tako ljubo; tako veselo in tako otožno; tako vabljivo in tako tolažno! To niso zemeljski glasovi; iz onega sveta prihajajo, iz daljne, neznane dežele mirú, kamor hrepené človeška serca iz solzne doline; mehko se razlegajo po molčeči dobravi in sladko odmevajo v človeškem sercu. Kedór je čul v svojih otročjih letih doma te blažene glasove, naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta, naj mu bode oterplo serce v žalostnih izkušnjah življenja: ko mu pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spomin; zdí se mu, da mu zopet doné, kakor so mu nekepaj doneli v daljni domovini, v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako daleč za njim! Sladko domotožje se mu polasti serca; sercé mu je mehko, otročje mehko in oči mu rosé! — —

V duhu se vidi doma. Večer je, sveti večer; vse tiho; zdaj zapojó zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci; prekrižajo se, in zdaj vzame oče kropilo v roko, starji otrok posodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljka, lavorovo perje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredó od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pridejo, vzame oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpre hram, pokadí ga in pokropi po vseh prostorih in kotih, potem zapre in izroči ključ otroku. O srečni čas, ko je on še ključe nosil za očetom; ali pa posodo s kadilom! Nobeno opravilo potem ní se mu zdelo tako imenitno, tako sveto, kakor tó; nobena vonjava mu ní dišala tako prijetno, kakor to božično kadilo! In ko so se vernili potem v družinsko sobo, kako praznično, kako čestiljivo je stala tam v kotu velika javorova miza z belim pertom pogernjena. In na mizi je stal „popertnik“; božični kruh, in oče je vzel nož, raztezal popertnik ter delil ga družini. Mnoge matere kruh je jedel sin pozneje, okusil je morebiti kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je vžil potem. In po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvonovi, tako niso nikoli pele orgije, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem, kakor ko se je pelo:

Pastirci vstanite, Pogledat hitite! ...

Bil je božični večer. Snežna odeja je krila Tihi dol in hribe okrog. Smerekove veje so se pripogibale pod belim bremenom; zdaj pa zdaj se je katera nagloma kvišku spela, ko je z nje zdersnil južni sneg. Tihi mrak je bil nastal po dolini. Družine so bile zbrane po hišah, pripravljaje se na sveto opravilo.

Gospod Mirodolski je sedel za mizo v razsvetljeni sobi, nasproti mu je sedel Radovan; iz mesta je bil prišel v prijateljsko hišo, božič praznovat. Kje naj bi ga bil pač praznoval? Prazna, zapuščena mu je stala tam gori na griči očetova hiša; gazú ní bilo do nje! Sama sta sedela prijatelja za mizo. Pogovor, tolikokrat začet, se jima je ustavljal; radost jima ni razsvetljevala obrazov; sedaj ko je prebivala v vsaki družini.

Gospod Mirodolski se je bil, kakor je bilo videti, udal v svojo žalostno osodo. Miren je bil, vsaj na videz; povernila se mu je bila, če ne prejšnja veselost, vsaj nekedanja prijaznost in ljubeznjivost z ljudmi. O nezvesti hčeri svoji ní pregovoril z nikomur besede; videti je bilo, kakor da bi jo bil s časom, kolikor moči pozabil, prepustivši jo osodi, katero si je bila sama izvolila. Prišlo mu je bilo skrivnostno poročilo, sam ni vedel odkod, da je živa in zdrava; to je bilo vse, kar je vedel o njej, in to mu je bilo na videz dovolj. Stopinje ni storil, da bi zvedel, kje biva in kako. Bredi je bilo hudo, vendar upala se ni, da bi izprožila pogovor o nesrečni sestri z očetom.

Miren je bil, a ko je bil prišel božični večer, ki privabi hlapca in deklo iz službe pod domačo streho; ko sinek, ki se je v mestu učil, gazi v potu svojega obraza debeli sneg proti očetovi hiši; ko je bil prišel čas, v katerem želi vsak oče videti svoje okolo sebe; tedaj se mu je bila odperla in z nova kervaveti začela na videz zaceljena rana. Vesel je bil Radovana, prijazno ga je sprejel; ali ko sta sedela za mizo — tudi Breda je bila, popustivši za nekoliko časa hišne opravke, prisedla k njima — zbudil se mu je spomin, kako je praznoval prejšnja leta ta večér, lansko leto še, in nocoj! — Pogrešal je, o kako je pogrešal, ljubega otroka, nepokornega, pregrešnega in vendar ljubega otroka! Zastonj ga je iskalo očetovo oko; serce se mu je tajalo, zbudila se mu je bila hipoma vsa nekedanja ljubezen do izgubljene hčere. Ménil je, da vsak čas se morajo odpreti duri; o ko bi se odperle, ko bi se mu prikazalo drago njeno obličje! —

Ko sta sedela zopet sama, Breda je bila šla po hišnih opravkih, potegne si gospod Mirodolski z roko po čelu in reče svojemu gostu:

„Razveselil si me, prijatelj, da si se spomnil svojega starega znanca in prišel v njegovo hišo praznovat božični večer; boli me samo, da bodeš moral biti z malim zadovoljen; naj ti ne bode žal daljne poti do naše hiše, dasi ne bodeš našel v njej toliko veselja, kolikor si se ga morebiti nadejal, in kolikor bi ti ga želel iz serca. Ali pustimo neprijetne spomine in bodimo srečni in veseli, kolikor nam moči.“

Radovan je hotel odgovoriti, ko vstopi Breda s pismom v roki, ki ga položi na mizo pred očeta, govoreč:

„Barba ga je bila prinesla že dopoludné iz terga, ali pozabila je bila, izročiti ga vam; jaz sem ga našla na dnu v koši.“ Na to dekle odide.

Gospod Mirodolski vzame pismo in ga razpečati. Dva lista sta bila v zavitku. Pervi je bil od gospé Jarinove; bral ga je s konca brez posebne pazljivosti, kakor da bi se malo menil za to, kaj mu piše nekedanja soseda, ki mu je bila ostala v tako nesrečnem spominu. Ko je bil prebral pervo stran, začel ga je list vidno zanimati. Ní čudo! Gospa mu je poročala, da je njé sestre sin — rnertev. Padel je bil na Francozkem v dvoboji zaradi neke ženske. Vse to je bilo popisano z žensko obširnostjo. Proti koncu je pisala gospa tako: „Smertno ranjen mi je pisal list, ki vam ga pošiljam; berite ga, morebiti vam dá nekoliko tolažbe v nesreči, katere vam je on kriv. Kako rada bi upala, ako bi smela, da bodete, prebravši ga, odpustili zdaj, česar bi mu ne bili nikedar mogli odpustiti živemu.“

Ko je bil prebral pismo, podá ga molčé Radovanu; nato seže po drugem, ki je ležalo na mizi; roka se mu je tresla. List je bil kratek; čerkam se je videlo, da jih je pisala onemogla, umirajoča roka. S težka je gospod Mirodolski bral naslednje besede:

„Draga teta! Malo trenotij mi je še živeti. Smertno ranjen v dvoboji imam še toliko moči, da mislim nate, da ti poskušam pisati. Odpusti mi, kar sem ti žalega storil v življenji, odpusti mi, da te tako žalim sè svojo smertjo. Čuj mojo izpoved, umirajočega izpoved. Vse moje življenje — sedaj je pri kraji — bilo je ena sama dolga lahkomiselnost: samoljubje me je vodilo v vsem, neugasna žeja po vživanji me je gnala od veselja do veselja. Mnogo deklet sem spoznal, nobena ní bila vredna mojega prizadevanja, nobena mojega spoštovanja. Nobena? Ne! Eno sem našel, eno samo; o pervem pogledu mi je vnela poželenje; spoštovati in ljubiti sem jo začél, ko sem izgubil njeno spoštovanje in njeno ljubezen. Ti jo poznaš. Vjel sem jo v nastavljeno mrežo, iz mreže mi je ušla, in to je dobro! In vendar je to edino, kar mi teži vest sedaj ko umiram. Žalil sem, morebiti onesrečil moža, ki sem ga spoštoval. Kolikokrat sem hotel stopiti pred moža, nekedaj tvojega soseda, in razodeti mu vse, da jaz sam sem kriv; hči njegova je nedolžna, da jo sme zopet stisniti na očetovske persi. Morebiti bi mi bil odpustil in morebiti — prepozno, prepozno! Mrači se mi svet — zadnja prošnja — pojdi, povej mu — umirajočemu gré vera — hči njegova je nedolžna, kakor angelj nebeški. Odpusti mi naj oče, odpusti mi naj ona: odpústi mi ti! — Ne morem več — z Bogom! — Edvin.“

Prebravši list pokrije si gospod Mirodolski z obema rokama obraz. Kaj se je godilo sedaj v očetovem sercu?

Čez nekaj časa porine z roko Radovanu list, da naj ga bere: potem odide molčé iz sobe.

Nekoliko časa potem so sedeli vsi trije skupaj za mizo. V Tihem dolu morebiti ní bilo tako tihe večerje. Malo se je govorilo; Breda je čutila, da se nekaj posebnega godí; vendar ní se upala vprašati. Radovan se je vidno izogibal njenih pogledov; in vendar se je tako veselila njegovega prihoda; lepega večera se je nadejala, in kako žalosten je bil sedaj!

Bog vé, kako dolgo bi bili tako molčé sedeli, vsak v svojih mislih, ako bi jih ne bila zdramila nova prikazen. Začujejo se krepki koraki v veži, potem je bilo slišati, kakor da bi si nekedo pred durmi sneg z obútala otresal. Dolgo jim ni bilo treba ugibati, kedo je nepričakovani gost. Duri se odpró in v sobo stopi z nekoliko okornimi koraki — Zaboj.

„Srečen božični večer vsem dobrim ljudém,“ pozdravi malo družbo; nato se oberne k hišnemu gospodarju govoreč:

„Obljubil sem vam bil, da vas pridem kedaj obiskat, gospod. Kar obljubi Zaboj, to velja, kakor bi zabil. Tukaj sem. Težko ste se me tako zgodaj nadejali, gotovo ne, da vas bom nadlegoval ravno na božični večer. Ali jaz vam ne morem pomagati, če vas motim. Vi lahko čakate, kakor se kaže, jaz ne morem; vsi ljudjé nismo enaki!“

In obernivši se proti Radovanu. ki je debelo gledal nevabljenega gosta, reče mu:

„Oprostite gospod: jaz imam nekaj govoriti s tem možem; govoril bom brez okolišev: jaz ne znam drugače. Poslušajte, ali ne, kakor vam drago. Vendar zdi se mi, da bi smeli ostati in poslušati; saj stvar tudi vas nekoliko zadeva, ako se ne motim. In vi, gospodična, tudi vi bi utegnili poslušati; samo pohujševati se mi ne smete; moj glas je nekako zapórčen, in tudi besede, ki jih bom govoril, utegnile bi biti malo odurne. Nerad vam kazim božični večer, ali dolžnost mi je perva.“

Nato se vstopi pred gospoda Mirodolskega in začne:

„Gospod! Prijateljstvo gori ali doli: ménil sem, da vas poznam, ali motil sem se, kakor vidim. Blag mož ste vi? Vi ste oče? Vi sedite tu v prijetni, gorki sobi in dobre volje ste za mizo sè svojo družino; ali je to vsa vaša družina? Kje je vaša hči, kje je vaša pervorojena? Grešila je, zapustila je vas, šla je po svetu. Ali ste kedaj vprašali, kam? Kak kristijan ste vi? Pastirju, ki je imel sto ovác, izgubila se je, zašla je ena. In kaj je storil pastir? Popustil je čedo, šel je za izgubljeno, iskal jo je povsod. In ko jo najde, zadene jo na svoje rame in nese jo domóv. In doma skliče svoje sosede in prijatelje, govoreč: ‚Veselite se z menoj, kér našel sem ovco, ki sem jo bil izgubil‘. Vi ste imeli dve hčeri in téh dveh se vam je ena izgubila, in ví mirno sedite in se dobro imate! In kaj je storil oče, ko se mu je vernil izgubljeni sin? O vi ste dober, usmiljen mož; ako pride — mudi se ne, vi lahko čakate — ako pride kedaj, skesana, poterta, uničena, in pade pred vas, da vdari s čelom ob tla — veleli bi ji morebiti, o gotovo, saj ste dober mož. veleli bi ji, da naj vstane, mordà bi ji celo pomagali: dovolili bi ji blagodušno, da sme ostati pod vašo streho — če bo pridna: hrano bi imela pri vas, če tudi ne pri vaši mizi. Blago poterpljenje bi imeli z njo, s časom bi vam smela streči in naposled — očetova milost nima mej — naposled bi izpregovorili celò prijazno besedo z njo!“

Z ostrim, očitajočim glasom je Zaboj govoril té besede. Gospod Mirodolski je sedel molčé s povešenimi očmi; vidno je bilo, da besede niso bile govorjene brez vspeha. Pozneje je rekel enkrat, da ní slišal nikoli človeka tako lepo govoriti. Ali Zaboj še ni bil pri kraji. Po kratkem molčanji povzame zopet besedo:

„Tu sedite in čakate mirno; uboga hči pa morebiti daleč od tód sama, zapuščena žaluje, hrepení in koperní po očetovi hiši, v katero verniti se níma poguma; kedó vam je porok, da se vas ne boji, ker vidi, da ste jo zavergli; saj niste storili stopinje za njo! Kedó vam je porok, da ní sirota v potrebi, zapuščena, brez usmiljene roke, ki bi ji podajala vsakdanjega kruha? Ali ste že kedaj mislili to? Ne, to vam ní prišlo na misel; saj še ne veste, kje je vaša hči, pa bi vedeli, kako se ji godi! Morebiti pa se motim, krivo vas sodim: povejte mi torej, kje je vaša hči? — Vi molčite; vi ne veste, kje je. Vi ne veste, jaz pa vem, kje je vaša hči!“

Led je bil prebit. Gospod Mirodolski plane kvišku.

„Vi veste, kje je moja hči?“ zavpije. „O ne šalite se sè starim, nesrečnim možem! Ako veste res, o peljite me k njej, prijatelj, da jo zagledam, da jo objamem in pritisnem na svoje serce! Kaj čakate! Urno, urno; jaz nimam mirú. Vstanita, otroka; pojdimo je iskat, in vi, prijatelj, nas vodite. Ne, ostanita; jaz sam hočem iti; še nocoj jo privedem nazaj, izgubljeno ovčico, še nocoj se bodemo vsi skupaj veselili. Oj tiho, tiho, dete moje, skoraj ti pride oče in te pritisne na serce; moje serce hrepeni po tebi, kje si dete moje!“

V tem trenotji se začuje glasno ihtenje pred durmi. Duri se odpro — Barba jih je bila odperla — in prikaže se — Zora, za njo Barba. Vstopivši vsa objokana, zgrudi se ubogo dekle na kolena. Oče priskoči in jo prestreže v svoje naročje. Dvigne jo od tal, pritiska jo na serce, poljublja ji čelo, lice in roke, in srečno dekle se ga oklepa okolo vratú.

„Oj, da te le zopet imam,“ govori srečni oče, „zdaj je vse dobro; kje si bilo tako dolgo, preserčno dete moje, in tvoj oče je zdihoval skrivaj po tebi! Ali zdaj je vse dobro; srečen sem in mislil sem, da ne bom nikedar več srečen na svetu!“

„Poglejte jo,“ oberne se proti družbi, in debele solzé so mu kapale na lica; „poglejte jo, to je moja hči; izgubljena je bila, ali zdaj je najdena: prišla je, sama je prišla v očetovo hišo; saj je spoznala, da ne najde nikjer toliko ljubezni, kakor pri svojem starem očetu.“

Breda ni mogla čakati, da bi jo oče izpustil iz rok. Skoraj siloma mu jo izterga. Molčé se objemati sestri; samo solzé so jima govorile.

Stara Barba ní vedela, kam bi se dela od samega veselja. Ali ženica ní prišla še tako hitro na versto; vendar molčala ní za to, če tudi ni imela posebno zvestih poslušalcev.

„Jaz sem jo našla, prav jaz; na voglu je stala sirotka in zmerzovala: ní se upala v hišo; Bog vé, kako dolgo bi bila še stala, ako bi je ne bila jaz našla. Skoraj nesti sem jo morala, tako se je bala in tresla sirota. Zdaj vidiš, Zorka, da nismo tako napačni ljudje, kakor si mislila. Da te le imamo, zdaj te ne pustimo več od tód.“

Počasi se izvije Zora sestri iz rok in bliža se Radovanu, ki je stal ginen na strani. Molčé mu podá roko; kaj bi naj bila pač govorila? Pogled njegov ji je pričal, da ji je odpustil blagi mladenič.

„In vi, prijatelj!“ oberne se gospod Mirodolski proti Zaboju, „kako naj se vam zahvalim?“

„Kaj ne veste več,“ odgovori mu Zaboj vesel, „da sem vam bil na dolgu, vam in temu gospodu? Vi, gospod, težko da bi me še poznali, dasi ni dolgo, kar sva se videla. Jaz sem namreč tisti, ki ste ga bili nekedaj prinesli pobitega pod to streho. Lepo ste mi stregli in pomogli mi na noge: jaz sem šel in nisem se vam zahvalil. Ako je vam po volji, recimo, da so naši dolgovi poravnani in — mir besedí! Sedaj pa vém, kaj vam je vsem na jeziku; čakal ne bom, da bi me začeli izpraševati. Saj sem vam pa tudi odgovor dati dolžan, kako sem ravnal.“

In nato jim začne pripovedovati, kako je bil Zoro v gozdu našel; kako je bivala v oglarjevi koči; kako ji je bil potem, ko se je bližala zima, preskerbel stanovanje pri poštenih ljudeh v bližnjem tergu, kjer si je s šivanjem kruha služila. Ní se mu bila dala pregovoriti, da bi smel on še dalje zanjo skerbeti. Terdil je, da se je čisto sama živila in hranila. To ni bilo popolnoma resnično; njej sami res ni nikoli nič v roke dal; ali vedel je že tako ravnati, da ji je prišel skrivaj mnogi poboljšek, tako da ona ni ničesa čutila in slutila. Sè svojim zaslužkom je skerbel, da ni nobene stvari pogrešala. In vendar je bila tako nesrečna! Solzé so silile vsem v oči, ko jim je popisoval, kako je venela in kopernela po očetovem domu. Naposled mu je bilo že preveč. Ko se je bližal božični večer, rekel ji je: Jaz vas ne morem več gledati táke. Zdaj, ali pa nikoli! Če se bojite sami, pojdem jaz z vami. In šla sta. Ali ko prideta do očetove hiše, upade ji serce; ní se upala očetu pred obličje; prosila ga je, naj jo pusti zunaj in naj gré sam pred njo; za hišnim voglom je ostala in čakala, káko poročilo ji pride iz hiše. Tam jo je bila našla Barba, gredoč po derva.

„Gospod!“ sklene Zaboj svoje pripovedovanje; „vi me poznate; vi veste, da nisem poseben čestilec ženskega spola, in tudi veste, zakaj. Ali to vam pa pravim, naj bodo druge ženske, kakor že, jaz jih ne bom sodil, ne potezal se zanje — ta, ki jo imenujete zopet svojo hčer — kako naj rečem, da bi bilo prav? — to ní ženska, to je angelj! Če pa kedo drugače sodi, naj stopi pred me, da izpregovorim besedo z njim!“

In mož, ki se je bil nekako raznel proti koncu svojega govora, vdari krepko ob mizo, tako da je posoda na nji poskočila. Mož se je bil sam malo prestrašil.

„Odpustite, čestita gospoda!“ prosi družbo; „tako hudo nisem mislil; moja pest, ki je dolgo praznovala, okrepčala se je, kakor je videti, jako pri terdem delu!“

Za odgovor podadó vsi po versti roko poštenemu možu.

Zora je stala zamišljena, ko so vsi drugi zvesto poslušali Zaboja; pogledávala je zdaj očeta, zdaj Radovana, zdaj sestro. Radovan in Breda sta se bila pogledala samo enkrat, ko je Zaboj govoril. Ta pogled je Zori vse razodel in njen sklep je bil storjen. Ko je Zaboj končal, približa se ona svoji sestri, prime jo za roko ter jo pelje k Radovanu. Molče položi njeno roko v Radovanovo roko, potem jima reče z ginenim glasom:

„Bodita srečna! — Radovan! jaz nisem bila vredna sreče na tvoji strani; Breda! bodi mu ti, kar mu jaz nisem mogla biti!“

Nato se oberne proti očetu, ki je gledal stermeč ta novi prizor, ter ga prosi:

„Oče! blagoslovite svoja otroka.“

Gospod Mirodolski pogleda Radovana. potem svojo hčer in z obrazov jima bere, da tù je treba samo še očetovega blagoslova; z veseljem jima ga dá; roke jima sklene, govoreč:

„Bodita srečna, otroka moja!“

Dalje ní mogel govoriti. Čez nekaj časa se oberne proti Zori: „In ti, ljubo dete moje?“

„Moja sreča je pri vas, oče!“ odgovori mu Zora in ljubo ga pogleda. „Pri sebi me pustite do konca dní. Edino to si želim, da bi mogla ostati pri vas vsaj toliko lét, kolikor dni sem vas pogrešala.“

Oče jo objame, rekoč:

„Zgódi se ti po tvoji volji, dete moje. Bog daj, da bi se nikedar ne kesala.“

„In vi, prijatelj?“ ogovori Zaboja, „sedaj ko je vse drugo tako lepo preskerbljeno, kako se bodete vi odločili? Pomagajte nam, da tudi vas kako preskerbimo; nocoj moramo biti vsi srečni in veseli.“

Zaboj je bil dobre volje, smejé se odgovori možu:

„Oho! kaj tudi mene hočete oženiti, gospod? Zdaj je že vse v en kúp, mislite, kaj ne? Nič napačna misel. Samo neveste je treba. Kje bi dobil pripravno nevesto? Mlada ne sme biti, ali prestare tudi ne maram. Ozre se po sobi. V kotu zagleda pošteno Barbo, ki si ni mogla kaj, da bi ne bila pričujoča pri Bredini zaroki. Prime jo za roko in jo potegne sredi sobe, rekoč:

„Kaj pa vi, ali ti, dekla božja? Pokaži se pri luči, da bomo videli, kako in kaj? — Za silo!“

O kaki drugi priložnosti bi se ne bilo smelo tako ravnati sè staro Barbo, ali sedaj je bila dobre volje, da možu ni zamerila robate šale; saj je videla, koliko dobrega je bil storil njenemu gospodu. Pogleda mu v obraz in odgovori:

„Meni se zdi, da nama obéma ní več sile!“

Potem gré k Bredi in jo podraži:

„Nù, kaj sem ti pravila? Ali boš zdaj še rekla, da sanje nič ne pomenijo?“

„Kaj vaše sanje?“ odgovori ji Breda, ki se ji je lice žarilo od sreče in veselja: „to so sanje, to, ljuba Barba. Bojim se, da bi se ne zbudila in da bi vse ne izginilo!“

„Ker se vam je snubitev, kakor je videti slabo obnesla,“ reče nato smejé se gospod Mirodolski Zaboju, „treba bo kako drugače ukreniti. Veste, kaj? Rekli ste, da ste postali tako dober delavec —“

„Torej za hlapca me hočete obderžati pri hiši, gospod?“

„Ne za hlapca, za prijatelja, za pomočnika mi bodite; delali bodete, kolikor in kader vas bo veselilo. Kaj pravite?“

„Nič napačna misel; seziva si v roko, že veljá! Za prijatelja vam bom in pomočnika, kakor hočete; za vélikega hlapca, za pristavnika, oskerbnika, za vse! Le čakajte, ne bo vam žal; videli bodete, kako vam bom gospodaril; vse po novem! Vse vam bom na robe obernil: kjer sedaj semreke rastó, tam vam bom sejal pšenico in leščovje bom nasadil po polji; lešniki se dobro prodajajo. Poljedelstvo, živinoreja: kupčija in obertnija: vse bo cvelo in razvijalo se v Mirnem dolu, in kaka ruda se tudi s časom kje najde. To bo veselje! Ali zdaj pa moram še eno besedo izpregovoriti s téma-le dvema. Tega vendar ne, da bi me ne povabila na ženitovanje. Ne za svata; svatje morajo biti „na pare“, in jaz nimam „para“, tudi nadejati se mi ga ní, kakor smo ravno videli; ali za godca bom prišel; videli boste, kake burke zna uganjati stari Zaboj, kader hoče!“

Pozno je bilo že; dolgo jim je moral gospod Mirodolski prigovarjati, da so poséli za mizo. Imeli so lep božični večer!

Prijazni bralec! Ko bi bil šel ti tri leta potem o lepem jesenskem času po cesti mimo Mirnega dola, gotovo bi se bil vstavil. glasna, vesela govorica se je razlegala z verta po dolini. Smeh je bilo slišati vmés, šum, ropot in veselo razgrajanje, tako da se gospoda Mirodolskega dom ní skoraj več po pravici imenoval Mirni dol. Ali izmed raznih moških in ženskih glasov slišal se je najbolje tenak otročji glasek. Gospod Mirodolski je imel malega vnuka pri sebi; majhen je bil, vendar ves vert ga je bil poln. Stari oče je imel veliko preglavico z njim. Pervi dan že mu je bil po vertu vse cvetice poruval ali pa poteptal; pod drevjem je ležalo vse polno najlepšega nezrelega sadja in zelenih, odkrehnenih mladik. Strašno preširen in poreden je bil res ta Milan. Svoje drobne nožice in ročice, ki jih je bil še le zdaj prav v oblast dobil, rabil je prav pridno v samo hudobijo. In vendar ni bil stari oče nič prav milovanja vreden. Ne da bi mu bil branil, svaril ga in krotil; še navajal in naganjal ga je, kolikor je mogel; in več ko mu je deček napravil škode, bolj je bil stari oče vesel, tako da je bilo res težko razsoditi, kateri je bolj pameten. In pri takem odgojevanji mu je Zaboj zvesto pomagal. Z njim je bil Milan posebno prijatelj. Ali mož je pa tudi znal ravnati z njim, kakor najboljša pestunja, ali pa še bolje. Nihče bi ne bil mislil prej, da je Zaboj ták umetnik. Delal mu je „konjce“ iz lubja, vozičke in malinčke na potoku, da je bilo veselje. Imel je pa tudi svojega gojenca jako v čislih. Slovesno ga je bil naredil za „kneza Mirodolskega in vojvodo Tihodolskega“; in tako so ga potem sploh imenovali, kar je dečka močno veselilo. To se nam pa že malo preveč zdí, da ga je hotel Zaboj narediti s časom še za kralja slovenskega in — slovanskega carja! Nasproti je pa on njemu dejal: strijc. Ko ga je nekedaj Barba po stari nespametni navadi vprašala, koga ima najraji, odgovoril je jako pametno: „Ato imam najraji, mamo najraji, starega očeta imam najraji. tetko imam najraji in strijca imam najraji: vse imam najraji!“ In tako je bilo vsem prav; samo stari Barbi ne, ki jo je bil pozabil; prav se ji je godilo, kaj stavi otroku tako nespametna vprašanja! Da bi pa kedó krivo ne sodil našega mladega junaka, treba da pristavimo še nekaj: Poreden je bil Milan, a hudoben ni bil. Oče in mati sta mu malo zapovedovala in prepovedovala, ali kar se mu je enkrat reklo, to je bilo rečeno! Samo resno pogledati ga je bilo treba ali pa reči mu: Tega ne! To je veljalo kakor zarezano. Tako je Milan veselo rastel in razvijal se brez tistega večnega svarjenja, pretenja in kaznovanja. Če so ga stari oče, tetka in strijc malo razvadili in izpridili, ko je bil o praznikih pri njih „na kmetih“, to se je potem v mestu vse pogladilo in poravnalo.

Ali čas je, da se skoraj ločimo od družine Mirodolske; kaj bi se dalo zanimivega pripovedovati o srečnih ljudeh! In srečni so bili vsi; srečen zlasti je bil do konca dni gospod Mirodolski.